Slišati je bilo marsikaj. V večini navdušenje, čestitke, pa med drugim tudi to, da so bili tekmeci nekonkurenčni in da so varovanci trenerja Milaniča pravzaprav imeli po zaslugi žreba lahko delo in veliko sreče, skratka precej odprto pot do Lige prvakov.

Seveda tako razmišljanje ostro zavračam in ga podzavestno pripisujem slovenski nevoščljivosti in ga jemljem kot "bolezen" vse bolj razvejanega ocenjevanja tistega, o čemer nimajo pojma. Kdor si vzame malo časa in trezno razmisli, bo z lahkoto prišel do spoznanja, da je treba za uspešno pot do Lige prvakov veliko, veliko, res veliko kakovostno delati. Pa ne samo z igralci, na splošno, v vseh delih in delčkih kluba. Pa ne samo v tekoči sezoni, temveč kar leta prej.

Kdor je imel priložnost obiskati klubske prostore, ko ni tekem – ta privilegij sem imel – se je lahko prepričal, da tam ljudje delajo praktično, kot pravimo, od jutra do noči. Zagotovo vem, da pogostokrat ni časa za kosilo, da si kratek oddih privoščijo kar na stolu ob pisalni mizi ... In še bi lahko opisoval. Neumorno delajo vsi zaposleni in še cela vrsta drugih, ki pomagajo, da je NK Maribor to, kar je. Pravo mravljišče.

In še več. Delajo kakovostno. Tako organizacijsko, če hočete administrativno, in seveda nogometno strokovno. Zlatko Zahović, Miran Pavlin, Bojan Ban, Željko Jurišič, Željko Latin, Darko Milanič, Saša Gajser in Mitja Pirih (vrstni red je naključen) in zagotovo še kdo so nosilni profesionalni stebri ob nesebični podpori članov upravnega odbora, vseh komisij in jasno predsednika Cotarja. V zadnjih letih, mislim obdobje po letu 2014, ni šlo vedno vse po željah. Toda stroka je marljivo, premišljeno sestavljala mozaik igralskega kadra, drugi pa so seveda projekt "prenove" maksimalno podpirali.

Prevečkrat sem v zadnjih dveh sezonah slišal očitke, da Maribor ne igra dobro, da je neatraktiven, da Milanič nerealno ocenjuje prispevke igralcev in še in še. Toda Maribor je imel svojo pot. Vztrajno so zasledovali velik cilj in ga sinoči v veliki meri tudi dosegli. Maribor je postal ekipa, ki ve, kaj v določenem trenutku hoče, in kar je še pomembnejše, vedo, kaj so, česa so sposobni in kako to tudi udejanjiti. Postali so vrhunska tekmovalna, konkurenčna ekipa.

Zavestno pa bom ob tem velikem uspehu opozoril na tiste, ki bi morali pomagati klubu pri reševanju infrastrukturnih težav. Bolj preprosto, recimo stara tribuna Ljudskega vrta drugemu največjemu mestu v Sloveniji ni v ponos. Še več, kaj hitro lahko postane nepremagljiva ovira (beri: UEFA ne bo dovolila domačih tekem). Ne samo tribuna, mesto Maribor in deloma tudi država bi morala razmišljati o vadbenem središču, kar postaja že kar nujni standard kakovostno precej slabših evropskih klubov. Odveč je pisati o objektu za vzgojo mladih ali pa, če hočete, o gospodarskem vidiku, recimo o prihodku mariborskega turizma.

In na koncu se vračam v sinočnji Ljudski vrt. Pohvale tudi vsem obiskovalcem in tokrat še posebej violam. Pravočasno zelo glasni, brez pirotehničnih pripomočkov. Kulturno, evropsko obnašanje, ki je bilo samo še prijeten dodatek k prekrasnemu večeru.

V NK Maribor se kljub slavju in zasluženemu zadovoljstvu še kako zavedajo, da bo žetev tudi v prihodnje uspešna le, če bodo dobro sejali.