V ta čas vstopi Anton Bonaventura Jeglič kot novi ljubljanski pastir. Rodil se je v Begunjah na Gorenjskem. Doktoriral je na Dunaju. V bogoslovnem semenišču v Ljubljani je predaval zgodovino, dogmatiko in pravo. Opazil ga je nadškof Stadler in ga imenoval za vrhbosanskega stolnega kanonika v Sarajevu. Leta 1897 je postal njegov pomožni škof, čez leto dni pa ljubljanski knezoškof. Potrebo prenove je videl na vseh področjih življenja.

Dnevnik, ki ga je knezoškof Jeglič pisal kar 32 let, dokler ni šel v pokoj, je že v 50 letih zanimal CKKPS. Po posredovanju Metoda Mikuža in Frančka Sajeta so si ga prisvojili. V arhivu republiškega sekretariata za notranje zadeve so poskrbeli za njegove prepise. V kopijah pa najdemo kar nekaj napak. Tokratni Jegličev dnevnik pa je narejen z izredno natančnostjo, kar gre zahvala Nadškofijskemu arhivu Ljubljana.

Dnevnik je bil sopotnik knezoškofu Jegliču, saj kot pravi: "Sam sebi se zdim zapuščen. Nimam človeka za posvetovanje. Zato se bolj v Boga obračam." V dnevniku ga odkrivamo kot pogumnega in samozavestnega moža. Rad je prisluhnil mnenjem drugih, a sledil svojemu prepričanju. Bil je izredno delaven človek. Kar neverjetno je, da je obiskal toliko župnij, se zavzemal za poglobitev vere, uvedel ljudske misijone, objavljal poslanice in organiziral škofovske sinode. Kot goreč pastir je spodbujal včlanjenje v Marijino kongregacijo in Katoliško socialno gibanje. Vedno je imel odprto dlan za revne. Obiskoval je Slovence tudi v zamejstvu. Leta 1910 pa je organiziral veliko romanje v Sveto deželo, ki se ga je udeležilo več kot 500 vernikov.

Kot zavzet dušni pastir je med letoma 1898 in 1930 vplival tudi na politične dogodke. V zavzemanju za edinost in samostojnost Slovencev je navduševal za Slovensko ljudsko stranko, čeprav ni bil nikoli njen član. Podprl pa je tudi Majniško deklaracijo.

Oblikoval pa je tudi naš kulturni prostor. Predvsem so mu bili dragi mladi, zato je zavzeto posegel na področje vzgoje. Tako je pred 100 leti, v skrbi za slovenski jezik in v boju proti liberalizmu, ustanovil Zavod sv. Stanislava. To je bila prva čisto slovenska gimnazija. Iz nje so izšli številni izobraženci. Zanj pa je rekel: "Prišel sem večkrat v silne težave, a iz vseh me je rešil Gospod. Zavod je moja ljubezen. Dosti bolečin, pa tudi veselja, sem imel z njim."

Bil je tudi zelo plodovit pisatelj. Poleg bibličnih spisov je izdal tudi razlago psalmov, dogmatične knjige in knjigo Mesija. Ena njegovih najbolj odmevnih pa je bila, v skrbi za moralno življenje in zakonsko zvezo, z naslovom Ženinom in nevestam. S to knjigo je doživel veliko preizkušnjo, saj je doživel kritiko tako doma kot v tujini, a ni klonil. Vedno drzen in iskren je bil škof Anton Bonaventura Jeglič, lahko sklenemo ob prebiranju zadnje strani njegovega dnevnika, ki ga je vredno vzeti v roke.