Medtem ko politična srenja ugotavlja, kako pravilno ovrednotiti lahkomiselnost parlamentarnega aparata, ki je pripomogla k presenetljivemu izidu četrtkovega večernega glasovanja, je najpomembnejša novo začrtana meja med - očitno - staro in prihodnjo britansko zunanjepolitično paradigmo. In kako jo vrednotiti? Konservativci so pobudo svojega vodje razumeli bolj kot podajo napihljive žoge na plaži, ne pa tudi kot resen notranjepolitični zamah.
Posebej v nebo vpijoče je dejstvo, da je premierjev predlog v vodo padel že na prvem izmed dveh glasovanj, ki sta potrebni za prižig zelene luči britanskemu vojaškemu stroju. Paddy Ashdown, nekdanji predsednik Liberalnih demokratov, je bil v svojem razmišljanju pomenljiv: “To je bil dan, ki je bil dober za vlogo parlamenta, slab za vlado in zelo slab za Veliko Britanijo.”
Izkušenemu politiku, ki mu gre še vedno v nos dejstvo, da je njegova stranka v vladni koaliciji druga violina - če ne kar tista pozabljena, neuglašena, še vedno spravljena v kovčku -, se zaveda rošad na britanskem političnem polju v prihodnje, obenem pa kot diplomatski veteran nezavedno pozablja, da so se časi spremenili. Starejšo garnituro razjeda ugotovitev, da zdaj britanskim parlamentarcem ploskajo v Moskvi in v Pekingu. Še prej pa so obupani nad packo na prej brezmadežnem “posebnem odnosu”, ki ga v novejši zgodovini gojijo ZDA in Velika Britanija. Razvpiti poslanec George Galloway je bil odkrit do te mere, da je zadovoljstvo nad ruskim in kitajskim dobrikanjem potrdil tudi v svojem slikovitem nastopu v parlamentarni dvorani.
Britanske televizijske postaje in tisk se v zadnjih dneh naprezajo iz Sirije pridobiti čim več videogradiva oziroma slikovnega gradiva, ki bi dokazovalo morije Al Asadovega režima. Vseeno pa tri četrtine Britancev nasprotuje napotitvi vojske v napovedane operacije v Siriji. Slaba polovica izreka odločno nasprotovanje kakršnemu koli vmešavanju.
Dediščina britanske iraške eskapade je spet na površju. Bolj kot pomembnost Sirije in njene (le strateške) vloge na Bližnjem vzhodu javno mnenje vodi spomin na uspešno prepričevanje nekdanjega premierja Tony Blaira, ki je spomladi leta 2002 v poslanski zbornici brez težav izposloval poglobitev bratstva s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem ml. Celo David Cameron se je v enem izmed svojih govorov spomnil teh časov. Kot da bi ga zavedlo spoznanje, da je bil zaveden!
Saj je res bolj kot ne trač, toda ravno Blairova zadnja priporočila, da je vojaško posredovanje v Siriji nujno, so Britanci prejeli s šopkom fotografij jahte ameriškega medijskega mogotca in zbiratelja umetnin Davida Geffena. Blair naj bi bil v tem času v okolici Sardinije na razkošnem plovilu Geffenov gost.
Britanska ekonomska slika se počasi, počasi izboljšuje; in diagrami, ki dokazujejo to rast, so za Britance zdaj edini res ključni.
Je še koga predramila četrtkova prekinitev tradicionalne neokolonialne vehemence, s katero poenoteni Britanci pohitijo na prizorišče, ko gre kjer koli na svetu kaj narobe, in tam naredijo (kakršen že koli) red?
Premier David Cameron je že namignil, da bo v svojem kabinetu v prihodnjih dneh izvedel nekaj kadrovskih zamenjav. Če je predsednik britanske vlade res kot “fante brez ficka”, kar trdi Ashdown, bodo spremembe spet le pregrešno kozmetične. Če bi britanski liberalci že našli svoj kompas, bi bilo morda še zanimivo. Tako pa niti ni.

@matjazambrozic