Ne le, da je odločitev padla na zadnji tekmovalni dan, v celi sezoni je bilo na vrhu kar 25 menjav vodilne ekipe, kar je največ v zgodovini Premier League. Večji del sezone se je na vrhu izmenjavala trojica: Arsenal je na vrhu bival 128 dni, Chelsea 64, Liverpool pa 59. Naslov je na koncu romal v Manchester, sinjemodri so bili na vrhu vsega 15 dni, a tudi ključni - zadnji dan sezone. Dva dneva se je v vlogi vodilnega znašel tudi lanski prvak Manchester United, ki je z naskokom največje razočaranje sezone.

Kakor koli obrnemo stvari, se spominjamo posameznih tekem in iščemo izgubljene točke, matematika je na koncu toliko poštena in očiščena vseh čustev ter navijaških strasti, da je popolnoma logično - prvak je pač tisti, ki zbere največ točk.

V sezoni 2013/2014 je to Manchester City, ki se četrtega naslova veseli popolnoma zasluženo. Pred začetkom sezone sem ga postavljal v prvo trojico, a prednost sem zaradi trenerskih izkušenj Joseja Mourinha vseeno dal Chelseaju. City se je na uvodu spotikal predvsem v gosteh, v nadaljevanju pa izkoristil svojo največjo prednost - najširši in najkakovostnejši igralski kader.

Trener Manuel Pellegrini je kljub nekaterim presenetljivim spodrsljajem pravilno vztrajal pri filozofiji napadalnega nogometa, ki se je obrestoval v podobi 102 zadetkov. Pred letošnjo sezono je v Premier League stotico presegel le še Chelsea pred štirimi sezonami. Prav tako je naredil nekaj ključnih potez, kot je bila ta, da je za nekaj časa na klop posadil vratarja Joeja Harta, ki je po vrnitvi zaigral v bistveno boljši formi.

Presenečenje sezone je Liverpool, ki je v podobno napadalni maniri v nasprotne mreže spravil le eno žogo manj kot City, a na dokaj tragičen način izgubil prvenstvo, potem ko je že držal vse vajeti v svojih rokah in tudi premagal poznejšega prvaka s 3:2. A navijači rdečih so z Brendanom Rodgersom dobili vsaj nekaj, kar se jim izmika že leta - utemeljeno upanje, da se lahko kosajo z največjimi in lahko merijo na naslov državnega prvaka. A skeptiki opozarjajo in se sprašujejo, kdaj se bo Liverpoolu spet ponudila tako lepa priložnost?

Rdeči vragi so z "eksperimentom David Moyes" največje razočaranje, a veliko nezadovoljstva mora biti tudi na Stamford Bridgeu. Jose Mourinho se je v London vrnil kot izgnani sin, ki bo spet lomastil in prinašal lovorike. V prvi sezoni vrnitve je nase bolj opozarjal z užaljenimi izjavami kot pa s kakovostnim nogometom. Lastnik Roman Abramovič si ob uspehih nadvse želi tudi gledljivega nogometa, a tega pod Mourinhom spet ni bil deležen. Portugalski mag je še drugo sezono zapored ostal brez klubske lovorike. Počasi se zdi, da je njegove avre nepremagljivosti dokončno konec. Tako je vsaj z nizom nepremaganosti na domačih tekmah Chelseaja ...

In potem pridemo do Arsenala. Ekipe, ki je vodila polovico prvenstva, na koncu pa osvojila vsega četrto mesto. Navijače lahko precej skrbi, da so varovanci Arsena Wengerja na ključnih tekmah popolnoma odpovedali. Trojica, ki je ligo končala pred njimi, jih je dobesedno ponižala (Chelsea 6:0, Liverpool 5:1, Manchester City 6:3). Je le prišel čas za zamenjavo trenerja?

Kako se bodo karte premešale pred novo sezono? Težko je reči. Nekaj bo najbrž odvisnega tudi od kazni, ki grozi Cityju, a zdi se, da je z novim trenerjem, napadalno filozofijo in odprtim mošnjičkom prišel čas za njihovo obdobje prevlade na domačih tleh. Mestni tekmeci ne bodo stali križem rok in bodo gotovo želeli nazaj na vrh lestvice. Pri tem bodo uživali "letošnji Liverpoolov privilegij" - ne bodo igrali evropskih tekem. V finančnem in statustnem položaju je to seveda velik minus, pri rekonstrukciji ekipe pa to včasih lahko pomeni pozitivni impulz.

Vse ekipe, ki so v PL na 38 tekmah dosegle več kot 85 golov.