t taka, temveč ljudje, ki se ukvarjajo z njim. Kamor se ozreš, praktično večje ali manjše neumnosti.

Se še spomnite SP-ja v Katarju, ko sta v domači reprezentanci nastopila le dva domača igralca. Drugi so bili, jasno, tujci, ki so, ne da bi sami natančno vedeli, postali člani katarskih klubov in si s tem zagotovili katarski potni list in pravico do nastopa za katarsko reprezentanco. Postopki so bili hitrejši od francoskega hitrega vlaka. Praktično čez noč. Protesti? Da, vendar brez uspeha. Še danes se predpisi pri Mednarodni rokometni zvezi (IHF) niso spremenili. Pa se bodo do naslednjega SP-ja? Ne, verjemite mi, ne bodo se! Predsednik Hasan Mustafa, odkar je podpisal pogodbo za TV-pravice SP-ja s katarsko televizijo za 92 milijonov dolarjev, že ve, zakaj ne.

Evropska zveza je "mercedes" med celinskimi zvezami, pa vendar … Od svoje ustanovitve na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja se ne more znebiti "trgovanja" s sodniki in delegati. Kolikor je mogoče izvedeti, ne gre za prav velike denarje, temveč za ugodnosti, ki, seveda, imajo svojo ceno. Moj dobri znanec, generalni sekretar Michael Widerer, mi ob vsakem srečanju zagotavlja, da je pri sodnikih vse "čisto" in da je prisotna le navijaška domišljija. Ja, morda je to deloma res, vendar če bi bil prvi operativni mož EHF-ja na tekmi v Zagrebu, ko je gostovalo Celje, morda le pomislil, da je "čistoča" relativna. To, kar sta si privoščila črnogorska sodnika, je, milo rečeno, nedopustno za to raven tekmovanja. Ne samo za to, za vsakršno. Že podatek, da je bil povprečen napad Celjanov štirikrat krajši od domačega, pove skoraj vse. Potem pa še koraki, ki sta jih videla le onadva, izključitve in še in še. Skratka, s katerega koli zornega kota - cirkus. In težko me bo kdor koli z Dunaja, kjer je sedež EHF-ja, prepričal, da ne vedo, da sta sodnika rojaka zagrebškega trenerja. Tudi on - očitno se zaveda, da je tudi slovenski selektor - je presodil, da je bilo tokrat le preveč sodniških napak. Seveda je dovolj moder, da ni povedal, v čigavo škodo. Klubsko plačo dobiva pri Zagrebu.

Takih primerov se je v zgodovini EHF-ja nabralo res nešteto. In? Nič, sodniška komisija je zadovoljna, sodniki, čeprav z minimalno žepnino, tudi, prav tako delegati. Le klubi, tisti manjši, tisti brez stricev pri EHF-ju, večno protestirajo in nič se ne spremeni. Rokomet pa izgublja ugled in privržence. Posledično pa še kaj več.

Tudi doma se dogaja marsikaj in posledice so podobne. V središču pozornosti je trenutno "primer Krim - Zagorje". Pravi škodljivi cirkus. Ja, zame pravzaprav sploh ne gre za spor Krim - Zagorje, temveč za neodgovorno delo RZS-ja oz. tistih, ki so pisali pravilnike. OK, se zmotiš, spregledaš ali iz nevednosti narediš nekaj, toda ti pravilniki niso od včeraj. Potem pa se najde še komisar lige, ki po svoje razloži, kaj je kdo mislil, ko je pisal "pravila vedenja". Vodstvo RZS-ja s predsednikom na čelu mora prevzeti odgovornost in več pozornosti namenjati klubom, ki so jedro vsake strokovne zveze. Ob takih primerih je potrebno hitro in odločno ukrepanje, in ne čakanje na "milost" arbitraže. Nadaljevanje primera Krim - Zagorje pa je nov cirkus. Razumem ene in druge. Zagorje si želi naslov, taka želja, in celo potreba, pa je tudi pri Krimu, ki je očitno v zadnjem času na vseh področjih slabo voden. Nepričakovano se je vpletel tudi Mlinotest, ki želi po nenaravni poti do 3. mesta v DP-ju. Ali res? Morda pa je samo dober izgovor? Osebno verjamem v željo po 3. mestu in nastopu v evropskem pokalu, hkrati pa je to soliden izgovor za morebitno pomoč Krimu. Vsako mesto na lestvici si je treba športno pridobiti. Poudarjam, športno! Seveda imajo prav tisti, ki trdijo, da je "trgovanje" Krim - Mlinotest v skladu s predpisi, pozabljate pa na športno in moralno držo. Res? Ja. Verjemite, saj nisem padel lune, da ne bi vedel, da današnja družba na to, na žalost, ne da nič.

In kaj si mislijo v drugih ženskih klubih, ki igrajo v prvoligaški konkurenci in marljivo delajo, da klubi sploh obstanejo? In spet se vprašam, kdo bi jih moral zaščititi. Ponujam tudi odgovor: vodstvo RZS!

In za konec še skok v sodniške vode. Očitno trenutno v Sloveniji nimamo sodnikov, ki so sposobni soditi enega od derbijev slovenskega moškega prvenstva. Gre za tekmo Maribor -Gorenje, ki se je predstavila tudi TV-avditoriju. Na moje presenečenje sta sodili hrvaški (beri: po sporu s hrvaško sta prestopili v slovensko organizacijo) mednarodni sodnici. Lepo in prav, da hrvaškima sodnicama slovenska sodniška organizacija (ali pa kdo od posameznikov?) omogoča "azil", absolutno pa je nesprejemljivo, da jima dodeli derbi, za katerega vedno in povsod sodniki dobesedno živijo in garajo. Mimogrede: nista imeli najboljšega dne! Moji viri trdijo, da tokrat to ni bila volja odgovornega za sodnike, temveč za ukaz nadrejenih! Priznam, da podrobnosti nisem raziskoval, vendar kljub temu menim, da si slovenski sodniki zaslužijo vsaj domače derbije, če že ne morejo v resno konkurenco (izjema Lah-Sok) za pomembne tekme evropskih pokalov ali za velike turnirje. S tem bi jim izkazali spoštovanje in priznali kakovost!