Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.

Prva plat govori o trgovinah, trgovskih središčih in o prodajnih površinah na prebivalca. Pa še o histeriji z njimi. Če predpostavimo, da se kralji ulice oziroma brezdomci pojavljajo v treh ali štirih največjih slovenskih mestih, je skoraj nemogoče prodajati časopis kjer koli drugje kot pred vrati trgovin. In sicer zaradi preprostega razloga, da so vsa vrata, ki niso zasebna ali pa vrata javnih ustanov, vrata trgovin. Sodobna slovenska trgovska histerija je v mestih s povprečno tremi kvadratnimi metri trgovine na prebivalca prešla vsako razumno mejo. Na srečo smo se najboljšega soseda nekako rešili, Tuš je na aparatih, zato pa diskontna Hofer in Lidl gradita nove in nove poslovalnice zunaj meja tega, kar naj bi pomenilo zdravo konkurenco in primerno ponudbo za potrošnika. Mestni urbanisti problematike ne zaznajo ali pa zamrmrajo kaj o svobodni ekonomski pobudi. A epidemija trgovin ne kazi le podobe naših mest, temveč kvarno vpliva tudi na psihofizično stanje meščanov oziroma državljanov. Torej če se brezdomec hoče umakniti pred elementi in prodajati svoje glasilo, ima v mestu osemdesetodstotno možnost, da se bo postavil pred trgovino.

Mimogrede; Kralji ulice je imeniten projekt, ki pa ga bomo brezdomcem profesionalni novinarji kmalu sfižili … Dan, ko bomo vsak s svojim medijem stali pred trgovino in ga ponujali za fičnik ali dva, je vse bližje.

Zdaj pa k bistvu zapleta s prodajo glasila pred trgovinami. Najprej je treba poudariti, da velika večina ljudi, ki se s prodajalcem glasila sreča, ne loči natančno med prodajo časopisa in klasičnim prosjačenjem. Čeprav je zgodba, ki stoji za pisanjem, urejanjem, tiskanjem in prodajo glasila izjemna, pa se za laika brezdomec s časopisom ne razlikuje veliko od brezdomca, ki ga pocuka za rokav brez časopisa.

Dalje; zagovorniki brezdomcev so trdosrčnost Hoferjeve prepovedi pojasnjevali z namigi, da potrošniki med prazničnimi nakupi občutijo nelagodje, če jim v voziček gleda nekdo, ki si ne more privoščiti toliko kot oni … Posledično si jih želi Hofer odstraniti samo zato, ker je praznična idila in z njo dojemanje nakupovanja prijaznejše z jelenčki kot z brezdomci. Na tem mestu vskočimo s svojim pomislekom.

Ne glede na to, kar slišite v reklamah, ne Hofer ne Lidl ne Eurospin in kar je te sorte štacun, niso vrhunske trgovine. Vsekakor niso trgovine, v katere bi človek z veseljem šel po novoletnih nakupih. Ekstatičnih potrošniških obrazov, ki jih vidite na reklamah, na teh lokacijah ne boste uzrli. Hočemo povedati, da v Hofer kupec ne zaide, ker se je odločal med Emporiumom in Hoferjem ter se je potem zaradi lepšega parkirišča odločil za Hofer. Tam je bil nakupovalno srečen vse dotlej, dokler mu ni brezdomec nabil slabe vesti in mu s tem pokvaril božično vzdušje. Diskontne trgovine so izum boga Merkurja, ki je hotel nekaj krepke potrošniške krme nasipati v jasli tudi tistim manj srečnim.

V Hofer prihajajo ljudje iz potrebe, ne iz izbire. Jasno, da bi raje v prestižnih delikatesah kupovali pokrovače iz Atlantika, kaviar iz Kaspijskega jezera in pršut srečnih italijanskih pujsov, ki prosto rijejo po žiru; ob tem bi okušali najslavnejše sinove Champagne in mehko stopali v Dončićevih teniskah ... Pa ne morejo, zato se ubadajo s ponudbo, ki je – kot pravijo v diskontih – idealno razmerje med kakovostjo in ceno. Kar koli že to pomeni. V Hofer zahajajo ljudje zato, ker je poceni, in ne zato, da bi uživali v nakupovanju. Ampak čemu potem nakupovalce, kajti tega pa si pri Hoferju verjetno niso izmislili, motijo brezdomci s Kralji ulice?

Ne trdimo, da imamo prav, ampak ponujamo enega izmed mogočih odgovorov.

Če človek natančno opazuje, so stranke diskontnih prodajaln predvsem dopoldne in predvsem med tednom upokojenci. Predstavniki te tihe, razžaljene generacije, ki si kljub 40 letom predanega dela za praznično večerjo ne morejo privoščiti lososa in se morajo zadovoljiti z argentinskim osličem. Upokojenci, ki so sodobnemu slovenskemu tajkunstvu prigarali vse te igračke, s katerimi se šopirijo ali v medijih ali po sodiščih. Na eni strani imamo torej to ponižano, bogaboječo vojsko potrošnikov po sili, na drugi strani imamo brezdomce. In če si spet nalijemo čistega vina: številni prodajalci Kraljev ulice so videti zdravi in močni. Hudiča; vaš poročevalec je pred Hoferjem tedne dolgo opazoval mladeniča, ki je imel v eni roki časopis, v drugi pa iphone in je pokal od zdravja. Zato malce karikirano: tisti, ki kupujejo v Hoferju, so v težji življenjski situaciji od tistih, ki pred vhodom prodajajo Kralje ulice!

In ko upokojenec, ki je bil vzgojen, da je delo najvišja vrednota in ki mu danes preteklo delo omogoča samo borno životarjenje, sooči svoj življenjski kredo z mladeničem, ki je namesto dela raje izbral objektivno nesrečne okoliščine in poceni vino, je jasno, da pride do konflikta. Po našem mnenju brezdomci pred Hoferjem ne napadajo prazničnih vibracij, ki naj bi jih decembra občutili kupci v tej verigi, temveč kralji ulice napadajo generični spomin Hoferjevih strank – ki pojma in okoliščin brezdomstva sploh ni poznal!

P. S.: Medtem sta se Hofer in Kralji ulice znova dogovorila za sodelovanje oziroma je prepoved umaknjena. Ker je vsaka reklama dobra reklama, se je glasilo Kralji ulice vsaj za letošnji december tako spremenilo v Hoferjev oglasni plakat.