Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku.

Začudenje in zgražanje nad vsakodnevnimi zamenjavami izhaja izključno iz tega, ker večina populacije ni seznanjena s "splošno teorijo zamenjav" in z njenimi vplivi na družbeno stvarnost. Da je "splošna teorija zamenjav" tako zelo neznana, je lahko razložljivo: gre za kompleksno teorijo, ki zahteva ne le ogromno predznanja, temveč tudi sposobnost analitičnega in abstraktnega mišljenja. Na srečo je izobrazbena struktura poslušalstva Vala 202 tako visoka, da lahko kot prvi slovenski medij objavimo osnovne gabarite te zanimive in za našo stvarnost celo usodne teorije.

Najprej je treba sprejeti to, da je vsak izmed nas zamenljiv. Ne glede na to, kaj počnete, kako o sebi intimno mislite, kako ste posebni, neponovljivi in enkratni – zamenljivi ste. Stopnja zamenljivosti se meri s številom »Z«! Višje ko je število, več možnosti imate, da boste zamenjani. Recimo; če ste visoki uradnik v kateri kulturnih ustanov, je te dni vaš "Z" nekje okoli 90; pri čemer je "Z–100" število, ob katerem začnete takoj pospravljati pisalno mizo. Najnižje število "Z" – kot poklicna skupina seveda – imajo slovenski politiki. Giblje se nekje med 5 in 10, kar priča o tem, da so politiki praktično nezamenljivi. In resnično! Če pogledamo natančno, so nekateri z nami že trideset let in ti imajo število "Z" med 1 in 2. Še kot zanimivost … V Sloveniji imamo tudi politika s številom "Z–0", kar je svetovna posebnost. Gre seveda za Karla Erjavca, ki je absolutno nezamenljiv.

Seveda vas zanima, kako si izračunate število "Z". Obstajajo sicer aplikacije, najlažje pa ga je izračunati na podlagi pogledov sodelavcev. Če vas pogledajo s pomilovanjem, imate število "Z" okoli 50, če pa, ko vas srečajo na hodniku ali na kavi, odkimavajo z glavo, ste proti »Z–80«.

Torej; ko se sprijaznite s tem, da ste zamenljivi in ko si izračunate svoje lastno število "Z", ste pripravljeni na naslednji korak. Mimogrede; ustvarjalci te oddaje kot tudi medijska hiša, na valovih katere nas poslušate, smo nevarno blizu "Z–90". Zamenjal nas bo človek, ki je svoje življenje posvetil sestavljanju vagonov, sindikalnemu boju in ustvarjanju države po meri slehernika. Omenjamo pa ga, ker prihajamo v najbolj kompleksni del "splošne teorije zamenjav"! Za njeno dosledno razumevanje se moramo podučiti o osnovnih pojmih. Pri vsaki zamenjavi sodelujejo tri osebe:

- Zamenjevalec je oseba, ki zamenjuje.
- Zamenjanec je oseba, ki bo zamenjana.
- Zamenjevalnik je oseba, ki po navodilu zamenjevalca nadomesti zamenjanca.

Postopek zamenjave praviloma vodi zamenjevalec, ki deluje po dveh osnovnih principih; prvi – vulgarno imenovan tudi »sami naši« – je, da ima zamenjevalec najprej pripravljenega zamenjevalnika in potem na slepo poišče zamenjanca; drugi pa je, da zamenjevalec detektira zamenjanca in šele pozneje poišče zamenjevalnika. Ta princip se – prav tako pogovorno – imenuje: "spakiraj kufre".

Teorija govori o tem, da zamenjevalec teži k napredku. Zamenjava zamenjanca z zamenjevalnikom poskuša zagotoviti novo kakovost. Zamenjevalca vodi iskrena želja, da bo zamenjava ponesla ta urad, to ministrstvo, ta avtocestni križ, to policijsko enoto, tisti muzej, to medijsko hišo, do nove kakovosti. Da bo z zamenjavo pospešil razvoj, dosegel preboj, popravil krivice, počistil birokratsko navlako, predvsem pa "zrihtal službe najbližjim frendom".

Teorija zamenjav, kot rečeno, preučevana v antiki, nato pa očuvana skozi arabsko srednjeveško misel, je svoje zgodnje kritike dočakala že v renesansi. A do prve resnično uspešne kritiške presoje smo morali počakati na racionalistično misel. Takrat so se mnogi največjih duhov poznega osemnajstega in zgodnjega devetnajstega stoletja vprašali: "Zakaj teorija zamenjav ne deluje?" Se pravi, da kljub prepričanju zamenjevalca, da gre pri zamenjevalniku za boljši kader od zamenjanca, civilizacija napreduje počasi, oziroma sploh ne napreduje. A do pravega preboja je bilo treba počakati na dvajseto stoletje, ki je – oplemeniteno tudi z marksistično izkušnjo – dalo končni odgovor na glavno zagato "splošne teorije zamenjav".

Šele med obema vojnama so misleci povsem obrnili fokus in dojeli, da so v preteklosti na teorijo gledali kot na linearni princip, v bistvu pa gre za krožnega. Namreč; v velikih šolah birokratske misli so naredili preboj s tem, ko so med opazovanjem zamenjav ugotovili, da gre za nedialektično kroženje zamenjevalcev, zamenjancev in delno tudi zamenjevalnikov.

Pozorno poslušajte, kaj so ugotovili: današnji zamenjevalec s spremembo politične moči jutri postane zamenjanec, današnji zamenjanec pa sočasno postane zamenjevalec. Zato se družba ne premakne nikamor, ker se zamenjevalci in zamenjanci ves čas vrtijo okoli svoje osi in pribijajo družbo ob tla. Ta princip znotraj "splošne teorije zamenjav" sodobni raziskovalci po prelomnem albumu Pankrtov imenujejo "dolgcajt".

Zelo zanimiva pa je znotraj "dolgcajta" vloga zamenjevalnika. Del njih se spremeni v klasične zamenjance, del pa jih ostaja na poziciji, ki jim jo je namenil prvotni zamenjevalec in postanejo tako imenovani "vsezamenljivi". To so ljudje, ki lahko vedno, za primerno nagrado seveda, prevzamejo vlogo zamenjevalnika, niso pa niti prizadeti, ko postanejo zamenjanci. Zaradi vloge nekakšnega odpada v tem večnem boju med zamenjevalci in zamenjanci jih laično imenujemo "otrobi".

Upamo, da vas bo ta skromni uvod v "splošno teorijo zamenjav" spodbudil k nadaljnjemu študiju te zanimive materije, velja pa pohiteti. Kot kaže, se je pojavil nov zamenjevalec – korovnavirus – ki bo iz vseh nas naredil zamenjance.