Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.

Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.

Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …

Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.

Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?

S spomeniki se lahko strinjamo ali ne ... lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.

Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.

Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.

O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja...

Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.

S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.

Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.

Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.

Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva