Podoba je, da so bolj obupni od slovenskih politikov le še slovenski mediji. Slovenska medijska krajina, ki se bohoti s količino in po logiki stvari obupno pogreša kakovost, je naredila še en korak k pojmovanju politike kot resničnostnega šova. Soočenja na vseh teh televizijah so bila videti, kot bi na planini policist v duševni stiski s čredo postaranih ovac vadil usmerjanje prometa. Narejena strogost, zapovedana korektnost in zaigrana odločnost televizijskih voditeljev na eni strani in iz bogve katerih ameriških priročnikov pobrana predvolilna drža strankarskih prvakov. In njihovih oprod. Za dobro mero pa smo lahko videli še navijače z zastavicami, astrologinje, prizore iz zasebnega življenja, klovne in akrobate. In ker smo vse to videli, o tem nima smisla razpravljati. Raje se posvetimo temu, česar nismo videli. In kar bi morali videti.

Najbolj čudi, preseneča in žalosti popolna odsotnost vsakega humorja. Saj ni, da bi morali politiki na televiziji žaltave razdirati, a kot vemo, je duhovitost dobrodošla značajska lastnost. Priča o duhu, iskrivosti, in če hočete, tudi inteligenci nastopajočega. Priča o tem, da je govoreči človeško bitje, in ne robot. V slovenski volilni kampanji pa je duhovitost prepovedana. Kaj v volilni kampanji … duhovitost je prepovedana v celotni slovenski politiki. Saj smo imeli v četrt stoletja nekaj klovnov, kakšen se obeta tudi letos, a resnično duhovitega politika nam ni uspelo izvoliti. Zato ugotavljamo, da je Ježkov zarod humor izgnal oziroma prepovedal. Totalitarne volitve, ki so pridelale verz: »U ta črna skrin'ca vrgel je svoj glas«, ostajajo s svojim duhom v letu 2018 samo oddaljen spomin.

Strankarski vrhovi so se nam le še enkrat predstavili kot vrhunske puščobe. In ker so se nam kot vrhunske puščobe predstavili tudi televizijski voditelji, smo dobili točno takšno volilno kampanjo: puščobno, korektno, regulirano. Tako se moramo odločati med puščobami. Sicer različnih nazorov, ideoloških usmeritev in stališč, a slej kot prej puščobami.

Pa za trenutek še od tega, kako so govorili, k bistvenemu – kaj so govorili? Tudi če so imeli kdaj v rokavu tehtno misel, je časa na televiziji izredno malo. Neverjetna je ideja, da tako kompleksno dejavnost, kot je upravljanje ali reguliranje družbe, stlačiš v sekunde in replike. Vsakemu razumnemu je takšna praksa tuja in v tem kontekstu so politiki v medijih med volilno kampanjo žrtve. Ideja o tem, da bomo volilne glasove delili na podlagi soočenj, je precej nova. Pred dvajsetimi leti je še ni bilo, temelji pa na tem, da je soočenje skrajna oblika demokracije. Je pa ravno obratno, saj po krajšem premisleku soočenje deluje vse prej kot demokratično; v soočenju odločajo govorniška spretnost, fotografski spomin, visoke ličnice, barva las in intonacija glasu. Razlogi, ki so bili najbrž odločilni v antiki, danes žal ne zadostujejo več. V kompleksnem svetu s kompleksnimi problemi, ki zahtevajo kompleksne rešitve, bodi ozaveščenemu volivcu edino vodilo strankarski program. Še pred desetletji si moral za njimi brskati po pisarnah političnih strank ali po specializiranih uradih, danes so dostopni že z nekaj kliki računalniške miške. In tu pridemo do odgovornosti nas volivcev. Manjšini manjšine se ljubi strankarske programe prebirati. Celo tisti, ki so trdno odločeni s svojim glasom podpreti določeno stranko ali listo, niso pri volji prebrati, kaj natančno podpirajo. Branje programov zahteva miselni napor, ki se ne more primerjati z lagodnostjo posedanja pred televizijo. Sploh ker je med vzdušjem turške nadaljevanke pred osmo in predvolilnega soočenja po osmi komaj zaznavna razlika.

Predvolilno kampanjo razumemo kot nekaj, kar je stvar političnih elit! A po našem svetem prepričanju gre za predmoderno razmišljanje. Predvolilna kampanja velja enako kot za politike tudi za volivce. Vanjo mora volivec vložiti prav toliko truda in naporov, kot to počne politika. Aktivno državljanstvo ni le še ena krilatica, temveč zahteva od posameznika fizično angažiranje in tudi intelektualni napor.

Oboje pa je v družbi spektakla izumrlo.