Ampak mi se bomo že nekako izmazali; bolj zaskrbljujoče je, kako bomo pred nevarnostmi obvarovali svoje najmlajše? »I tako, da jih bomo nevarnosti izpostavili!«

Kot kažejo grozljive statistike, eno največjih nevarnosti za otroke predstavlja kler Katoliške cerkve. V vedno novih državah objavljajo rezultate v glavnem neodvisnih raziskav, ki kažejo na zavržene zločine, ki so jih storili ali duhovniki, ali redovniki ali laiki, zaposleni znotraj Katoliške cerkve. Javnost se zgraža, škandali se vrstijo, postarane voščene maske zmorejo opravičilo ali dve, na stotinah ljudi pa so zločini pustili brazgotine za vse življenje.

Slovenija je seveda izjema. Pri nas se ni zgodilo in se ne dogaja nič takšnega, kot se je zgodilo in se dogaja v Združenih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem in tako naprej po sramotnem seznamu zločinov. Slovenija je torej izjema. Imeli smo prestopnika ali dva, ki sta bila ustrezno procesirana – da pa bi lahko bila pedofilija sistemski problem v slovenski Katoliški cerkvi, ni mogoče. "Finančne malverzacije že, spolna nemorala nikakor!" stoji med vrsticami tiskovnih konferenc in hipnih zamenjav škofov.

Ampak saj tudi paravojaških formacij, novačenja islamskih skrajnežev in podobnih praks velikega sveta ni bilo pri nas – ker smo pač premajhni in popolnoma varni – dokler niso začeli zamaskiranci skakati iz grmovja.

Predpostavimo torej samo na teoretski ravni, da je tudi slovenska Cerkev del razvitega sveta in da tudi v njej deluje nekaj duhovnikov, ki otroke ljubijo čez okvirje običajne katoliške ljubezni …

Kaj počnemo starši? Če gre otrok na šolski izlet, zaskrbljeno preverimo avtobusnega prevoznika. Če se gre peljat s kolesom, mu nataknemo čelado. Če gre sam po ulici, ima v žepu mobilni telefon s številko policije na hitrem klicanju. Patološko skrbimo za varnost svojih otrok, hkrati pa jih povsem mirne duše pošljemo k verouku!

Kakorkoli se sliši smešno, je statistično gledano verouk za otroka nevarnejši kot trening karateja. Pa ne le verouk; Katoliška cerkev ima ogromno programov, kjer se srečujejo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in redovniki z otroki kot z najranljivejšo starostno skupino. In vsi ti stiki so potencialno nevarni, a razen globalnega upada zanimanja za verske prakse ni opaziti, da bi za starše takšni stiki postali problematični. Prej nasprotno.

V tradicionalnem šolskem sistemu na Slovenskem so standardi in merila dopustnega jasno določeni. Starši prežijo na morebitne odklone bolj natančno kot vodstva šol in šolska inšpekcija skupaj, a neverjetno: prav ti starši svoje otroke s popolnim zaupanjem prepuščajo ustanovam in posameznikom v Katoliški cerkvi.

Kar nas pripelje do paradoksalne ideje, da se s stališča varnosti zdi ideja o verouku v šolah čisto primerna, skoraj nujna. Vključeni v običajni šolski nadzor, bi si predatorji znotraj Cerkve veliko težje privoščili svojo bolestno raboto. Sicer ne ravno ob argumentu, ki bi mu cerkvene oblasti ploskale, a morebiti bodo v parlamentu nekoč celo pri levici dvignili roke za verouk v javnih šolah..

Kaj torej počnejo starši? Največkrat nič, ker so tudi sami verniki. In kot taki so vzgojeni v dobroti in zaupanju, ki preveva nauk Cerkve. Ekscesa takšnih razmer, kot smo mu priča pri zadnjih razkritjih, cerkvena praksa sploh ne predvideva; oziroma ga prepušča v nadaljnjo obravnavo peklenščku, ki pa se trudi vso zadevo pred posvetnimi oblastmi prikriti.

Kaj pa bi starši morali storiti? Predvsem ne bi smeli zavreči vere, cerkve in duhovne tradicije, če so bili v njej vzgojeni. Kakorkoli spoznavamo, da je šlo v primerih nekaterih škofij za sistemsko prikrivanje zločinov, je za verujoče cerkev dolžnost in pravica – če se izrazimo klišejsko. Pedofilski zločini tako ne bi smeli odvrniti verujočih od Cerkve; kot razumemo, podobno stališče zagovarjajo tudi najvišje cerkvene oblasti.

Morali pa bi se starši obnašati samozaščitno. Da se ustrezno odzovejo ob napadu ali možnostih napada, je menda samoumevno – čeprav je molka med žrtvami zaradi sramu in družbenih ali družinskih okoliščin po poročilih preiskovalcev ogromno.

Kot drugo pa bi morali omejiti stike otrok z duhovščino. To niti ni pretirano težko. Če odgovorni starši ob večerih otrokom pomagajo pri domači nalogi, jih bodo pač podučili še v veri. Za osnovno razumevanje otrok ne potrebuje veroučnega učitelja. Literature je vrh glave dosti … Knjige, slikanice, ne nazadnje Sveto pismo samo, vse to je na razpolago staršem, ki želijo svojo vero predati naprej naslednikom. Da ne govorimo o verski vzgoji, ki jo je mogoče prakticirati na spletu … Če se mladež s pomočjo medmrežja nauči igrati na kitaro, se bo menda podučila tudi o osnovah krščanstva.

V kontekstu pedofilskih škandalov znotraj Cerkve se lahko prvi stavek Evangelija po Janezu bere in razume povsem na novo: "V začetku je bila beseda …" In tako naprej.