Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: »Bog živi Slovenijo!«
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: »Srečno, Slovenija!«
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: »Želim vam vse dobro!«
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: »Madona, kje je pivo?«

Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.

Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo. Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: »Bog varij Slovenijo,« kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: »Bog živi Slovenijo!«

Seveda ne gre za unikum; z »Bog živi« so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu. Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali »Bog živi Slovenijo« velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!

Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: »Srečno Slovenija!« Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik »Srečno, Kekec!«, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve ... Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po »Bog živi« nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z »edinostjo, srečo in spravo«.

Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana. Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.

Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: »Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!« V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: »Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!« Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.

In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: »Kje je pivo?«
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: »Kje so čevapi?«