Tako so politični analitiki ob natakarjih in kuharjih trenutno najbolj deficitaren kader v slovenskem zaposlovanju in ni čudno, da se eni in isti analitiki pojavljajo v več medijih, kot to uspeva kategoriji znanih Slovencev pred poletnimi počitnicami.

Kakorkoli; analize so razbile, razstavile, izločile in izluščile vsak posamezen element volitev; statistično in psihološko smo analizirali vsako kolesce, ki je pripomoglo k zmagam in povzročilo poraze junakov našega časa. Ni naključje, da smo za volitve prevzeli športno terminologijo, ker politično življenje ima vse elemente športnega tekmovanja. Tonin je bil včeraj izrazito vzhičen, ker je Nova Slovenija pristala na stopničkah. Tretji od petih.

Naša analiza pa bo nekoliko drugačna. Gre pa tako; dosedanje analize volitev nam interpretirajo rezultate s stališča akterjev. Se pravi s stališča političnih strank, politikov, političnih procesov, celo svetovnonazorskih opredelitev, sploh pa s stališča slovenske politične zgodovine. Tako smo oglodali uboge politike do belih kosti, zdaj pa jih bomo do naslednjih volitev pustili, da se razkrojijo na zraku in močnem soncu vsakdana.

Ampak obstaja še analiza, ki se ne tiče ne levice, ne desnice, ne poražencev in ne zmagovalcev. To je analiza, ki se osredotoča na volivce. Se pravi na nas. Z drugimi besedami: kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022 …

Najbolj dragocena je ugotovitev, da so rezultati v neposrednem nasprotju z nekaterimi stereotipi o Slovencih, ki smo jih kot kačo na prsih gojili v zadnjih nekaj letih.

Prva ugotovitev: Slovenci nismo prepirljivi!

Kljub legendarnim sporom o dovoznih poteh in živih mejah slovenski človek ne mara špetira. Niti ne mara obrekovanja. Sploh pa ne mara težkih besed in vseh sort nedostojnosti. Ne mara politike, ki je groba, vseobsegajoča in se zajeda v vse pore javnega življenja. Slovenski človek ima rad svoj mir, od politike pa si želi servisa, ne rockovskih koncertov. Kar si, predvidevamo, želi in tudi dobi prebivalstvo mnogih dežel z močno demokratično tradicijo. Staviti na konflikt, ki bo menda aktiviral volilno telo, je bila velika strateška napaka poražencev, ki enostavno niso razumeli psihološkega profila večinskega dela naroda. Povedano neposredno: slovenski narod je dokazal, da je nad ravnjo razumevanja demokratičnih procesov v družbi, kot jih je sposobna razumeti, sploh pa omogočati slovenska politika. Slovenski ljudje smo večji demokrati od slovenskih politikov.

Druga ugotovitev: zmagovalci tokratnih volitev niso zmagali! Enostavno so bili. Poraženci tokratnih volitev pa so izgubili.

Tretja ugotovitev: Slovenski narod ni razdvojen! Krjavlovska polovica, ki velja za zlati standard slovenske politične aritmetike, po novem deluje le z nizko volilno udeležbo, oziroma je delovala, dokler so še živele generacije, ki se od nas počasi poslavljajo. Se pravi, da razdvojenost naroda na dve enaki polovici danes deluje le še znotraj ene polovice. Čim pa se je vključilo dvajset odstotkov svežega volilnega telesa, o razdvojenosti ni več ne duha ne sluha. Nezmožnost govoriti z jezikom mladih je bila usodna za – brez izjeme – vse stranke prejšnjega parlamentarnega sklica.

Četrta ugotovitev: mediji smo precenjeni! Skupaj z nami mediji, ki se nam pripisuje bestialna ali vsaj manipulatorska vloga, pa so precenjena tudi družbena omrežja. Ljudstvo je bilo na poskuse medijskih manipulacij in na agitiranje vsemogočih spletnih platform skoraj imuno. Staro dobro kolektivno čustvovanje, ali recimo temu kolektivno valovanje – težko opredeljiv in predvsem težko izmerljiv proces – je premagalo novodobna orodja, s katerimi magi volilnih kampanji poskušajo prevesiti tehtnico … Vzdušje med ljudmi, ki smo ga znali do odstotka pravilno oceniti tisti, ki visimo po bifejih, hodimo po ulicah in se pogovarjamo z naključnimi mimoidočimi, je, materializirano v volilnih rezultatih, presenetilo tako merilce javnega mnenja kot poražence in celo zmagovalce volitev … Velika lekcija za uredniške politike, ki menijo, da lahko s pamfleti družbo oblikujejo, namesto da bi si s sestopom med ljudi pustile biti oblikovane.

Peta ugotovitev: Svoboda je za slovenskega človeka še vedno magična beseda! Ne vemo, kdo stoji za sloganom zmagovalnega gibanja, ali pač stranke – ampak če bi gibanje ostalo pri prvotnem nazivu stranke, bi bil volilni uspeh zagotovo za tretjino nižji. Pa s slavljenjem pojma svobode ne mislimo toliko na dogajanje med 1941 in 1945; bolj ciljamo na politično tradicijo iz leta 1848. Zmagovalci tokratnih volitev so z izbiro imena imeli srečno roko, poraženci pa bi si morali podrobno pogledati izbrana poglavja iz »Zgodovine Slovencev«!