Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo spodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice.

Odziv javnosti je predvidljivo smešen. Pol javnosti predsedniku vlade ploska, pol javnosti pa ga opozarja, naj se ne igra s svobodo govora. In še bolj smešno: ena novinarska organizacija mu je čestitala, druga novinarska organizacija se je zgražala.

Med običajno dnevno solato si slehernik z novico ne zna kaj dosti pomagati – zato radi priskočimo na pomoč in razložimo daljnosežne premierjeve ideje. Ker vemo, kaj je Šarec rekel, bomo v današnji oddaji razkrili, česa ni rekel. Pa bi moral.

Slovenski mediji živijo od oglasov. Z izjemo medija, ki ga poslušate; ta v glavnem živi od vašega velikodušnega prispevka, ves preostali slovenski medijski prostor pa napajajo oglasi. Brez oglaševanja slovenskega medijskega prostora ne bi bilo. Ali pa bi bil omejen na dimne signale, govorice in poštne golobe. In ker je medijev v Sloveniji nenavadno veliko, podjetij, željnih oglaševanja, pa primerno manj, pomeni, da umik katerega koli oglaševalca iz medija ta medij potisne na rob preživetja. Mediji že tako ali tako poslujejo na viti minimi. Največkrat to pomeni, da ne plačujejo novinarjev, ali ne poravnavajo avtorskih pravic, ali so dolžni tiskarnam, ali imajo zastarelo opremo. Ker medijev brez oglasov ni, oglasi brez medijev pa zlahka so in celo dosežejo svoj namen, lahko realist vzklikne: "Kako primerno!" Če se namreč državna podjetja umaknejo iz medijev, ki širijo nestrpnost, to posledično pomeni smrt teh medijev. Dve muhi na en mah. In prav zato sta ena novinarska organizacija in del medijskih strokovnjakov premierja pozvali, da naj poziv umakne. Kajti na koncu dneva ne gre za nestrpnost in njeno širjenje, temveč gre za denar.

Naprej; na prvi pogled se zdi logično, čemu je predsednik vlade k bojkotu oglaševanja pozval samo podjetja, ki so v državni lasti oziroma ima država v njih pomemben lastniški delež. Nad njimi ima kot premier vsaj teoretično jurisdikcijo, akoravno je posebej poudaril, da ni njegov namen vpletati se v poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Dobro. Kaj pa podjetja, v katerih država nima lastniškega deleža? Kaj pa povsem zasebna podjetja? Pa tuje multinacionalke, ki oglašujejo v medijih, ki širijo nestrpnost?

Premier o njih ne govori, ker Republika Slovenija v njih nima lastniških deležev, ki torej določajo tudi etično delovanje posameznega podjetja. Bi lahko torej premislek o oglaševanju veljal za lansko Gorenje, za letošnje pa ne več?

Tudi zasebna ali tuja podjetja delujejo znotraj pravnega reda Republike Slovenije in če velja za vsa podjetja, ne glede na lastniško strukturo, enaka davčna politika, kako naj potem ne velja isti moralni kodeks? Kajti prav za to gre pri sovražnem govoru … Šarčev poziv pa nerodno povezuje državno lastništvo z občečloveškimi ali etičnimi načeli, če hočete. Ta pa so univerzalna in naj bi veljala za vse, ne le za tiste z državnim lastniškim deležem napolnjene oglaševalce.

Naprej: poziv je podoben onemu triku, ki so se ga šle, ali pa se ga še grejo, učiteljice v nižjih razredih osnovne šole. Okarajo ves razred, potem pa na koncu dodajo: "Tisti, ki je kriv, se bo že sam prepoznal!" Se pravi, da premier ni nedvoumno navedel, kateri so mediji, ki tolerirajo sovražni govor ali ga celo spodbujajo, kateri mediji širijo nestrpnost in v katerih uredništvih izpod nakovala prihajajo lažne novice. Je računal, da se bodo ti mediji že sami prepoznali, oziroma jih bo prepoznala javnost, oziroma jih bodo prepoznali državni oglaševalci in posledično nehali oglaševati v njih?

Ampak to se ne bo zgodilo. Medij, ki se ukvarja s to raboto, nima zavedanja o samem sebi. Saj se novinar v takšnem mediju zjutraj ne zbudi, popije kavo, po stereotipu o slovenskih novinarjih rukne kratkega in se spravi v redakcijo širit sovražni govor in natipkat 3.000 znakov norme lažnih novic. Ne, ti ljudje verjamejo v svoje delo, v svoje novinarsko poslanstvo in v svoj medijski kredo, prav tako kot v vse to verjamemo vsi preostali medijski ustvarjalci. To, kar premier razume kot naklep, je pravzaprav široko razširjen in sprevržen pogled na svet. Ki ni medijski eksces, temveč je proces tako z ustvarjalci medijskih vsebin kot tudi z odjemalci teh vsebin. In teh odjemalcev ni malo. Če torej hoče (samo kot primer) Telekom oglaševati svojo novo storitev, se bo z odpovedjo oglaševanja v nestrpnih medijih odpovedal doseganju več sto tisoč potencialnih kupcev. Ti so mogoče res nestrpni in gojijo skrajne politične nazore, a telefonirajo pa še kako radi! Posledično bo Telekom z izgubo kupcev prikazal manjši dobiček, Republika Slovenija kot lastnik bo ob zaključnem poročilu dvignila obrv, Šarca bomo dali na tnalo – in če sledimo tej logiki, je s pozivom pljunil v lastno skledo.

Naprej: do dneva današnjega smo menili, da sta nestrpnost in sovražni govor pri nas regulirana. Na spletu, v klasičnih medijih, v javnosti, v parlamentu so za ta pritlehni pojav zadolženi regulatorji, pogosto organi pregona in sodstvo. Kako opravljajo svoje delo, je drugo vprašanje; kot medklic lahko le prišepnemo, da ga opravljajo slabo. Ker sovražni govor se pri nas počuti kot gobani v deževnem avgustu. Ampak ker imamo regulatorje sovražnega govora vsaj na papirju, ni nobene dejanske potrebe, da bi ga moral regulirati Telekom. Telekom naj vlači kable po slovenskem podeželju, policija in sodišče pa naj preganjata izgovorjene ali zapisane pritlehnosti.

Do konca in naprej.

Z lažnim govorom in nestrpnostjo smo opravili, končajmo torej z lažnimi novicami. Ta oblika sporočanja je postala popularna in znana z ameriškim predsednikom in je podobna tistemu reku o strahu. Od zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Kaj "lažna novica" sploh pomeni? Če berete normalen medij, nimate praktično nobene možnosti, da nanjo naletite. Če pa se spuščate v greznico zakotnih medijev in družbenih omrežij, ste za prežvečeno odgovorni sami.

In še nekaj; velik del oglaševanja, tudi tistega od državnih podjetij, je tako neumen, da bi ga lahko mirno pripisali lažnim novicam. Kot je znano, so oglaševalci odlično plačani in ker so pogosto preveč brihtni za splošno občinstvo, so sodobni oglasi nerazumljivi ali vsaj zavajajoči. Povedano drugače: izdelki ali storitve, ki jih oglašujejo, se nato v praksi pogosto ne izkažejo za takšne, kot so bili oglaševani. Se pravi, da so najpogostejše lažne novice v naših medijih oglasi sami in tako pridemo do velikega zapleta na teoretskem polju: Kako naj z lažnimi novicami v medijih vplivamo na umik lažnih novic iz medijev?