Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.

Prvi ukrep

Pomanjkanje goriva in posledično visoke cene bi lahko zmanjšali tako, da bi uvedli tako imenovani "par/nepar"! Se pravi, da bi bila vožnja na določene dneve dovoljena samo avtomobilom, ki se jim registrska oznaka konča s parno številko, naslednji dan pa bi bila v uporabi tista vozila, katerih registrska oznaka se konča z neparno številko. Tako bi omejili vožnjo, poskrbeli za čistejše okolje, pospešili uporabo javnega prometa, izkoreninili prometno gnečo in seveda zmanjšali strošek gospodinjstev za gorivo. Kar bi vse ugodno vplivalo na stabilizacijo gospodarskih razmer.

Drugi ukrep

Porabo vedno dražje električne energije bi lahko omejili s tako imenovanimi "redukcijami"! Pomeni, da bi vsak dan, nekje okoli 19. ure, elektriko za odjemalce enostavno izklopili. Da bi prebivalstvo pripravili na tako radikalen ukrep, naj bi "Vladni urad za komuniciranje" začel propagandno akcijo, katere simbol bi bil Pepe Lučka iz "Zvezdice zaspanke", ki bi s plakatov in s preostalih občil sporočal: "Škrc, pa bo tema!" Elektrike ne bi izklopili vsem prebivalcem hkrati, temveč vsak dan drugim. S tem bi zmanjšali porabo elektrike, posledično pripomogli k manjšemu stresu družinskih proračunov, hkrati pa bi ukrep blagodejno vplival na druženje ljudi, na povezovanje skupnosti, na obiske cerkva in ne nazadnje bi se ljudje ne vdajali toliko gledanju televizije ali igranju računalniških iger.

Tretji ukrep

Grozečo katastrofo pri dobavi in cenah zemeljskega plina bi lahko obšli z uvedbo klasičnih goriv za ogrevanje in ponovno aktivacijo zasebnih kurišč. V mislih imamo velenjski lignit, lesne ostanke, vezano ploščo, lepenko, za posebno občutljive javne stavbe, kot so šole in bolnišnice, pa celo rjavi premog. S tem, ko bi v mestih ukinili velike kotlovnice in daljinsko ogrevanje, bi se prenehali tudi prepiri, kdo koliko porabi v stanovanjskih blokih, saj bi vsak postal odgovoren za svojo toploto. Mesta in vasi bi znova prekril žvepleni oblak, poletja pa bi namesto pod potratnimi klimatskimi napravami ljudje preživeli na bregovih rek in potokov, vsak z zabojem piva v vodi.

Četrti ukrep

Ni en sam, temveč jih je več in nimajo nekega posebnega gospodarskega učinka. Kot skupina ukrepov morebiti bolj kažejo, kako resna je situacija, v kateri smo se znašli; ukinili bi uvoz banan, kave in čokolade ter delno tudi riža … Ti izdelki so povsem nepotrebni in kvarno vplivajo na javno zdravje, če pa bi jih prebivalstvo hotelo, bi ponje moralo v Avstrijo. Potem pa je tu še nekaj malenkosti, ki jih predlaga naša skupina v okviru "programa ekonomske stabilizacije"! Kavbojke bi bile sicer dobavljive, ampak bi jih šivali v hrvaškem Varaždinu, električne kitare bi uvažali ali iz Češke ali bi jih rezljali na mengeškem polju.

Ali tudi vas, spoštovano poslušalstvo in bralstvo starejših letnikov in odsluženih modelov, preveva nenavaden občutek, da smo vse to nekoč že videli. Da živimo v nenehnem stanju "deja vuja", ko so nam vsak ukrep, skupni napor, politična floskula ali javno izrečena laž že od nekod znani. Stanje nenehne krize, napovedi prihodnjih kriz, obljube boljših časov nekje za obzorjem, svetovnonazorski politični boj, iracionalnosti vseh vrst, nenehne grožnje z mehko diktaturo, avtokratske težnje in kulti osebnosti ... Vse to nas spominja na čase, ki smo jih že živeli in – preživeli. Prav v dneh, ko bomo praznovali rojstni dan naše države, je mogoče na mestu razmislek, kaj smo z njo pridobili in kaj smo z njo izgubili. Pa ne politikantski, dnevnopolitični razmislek, sploh pa ne razmislek, preživet z jugonostalgijo ali bog ne daj z maršalovim kultom.

A dejstvo je, da se nekatere ustanove, ki so v rajnki Jugoslaviji veljale za samoumevne in so bile zelo visoko na našem vrednostnem panteonu, rušijo pred našimi očmi. Kot kaže, odgovora na erozijo javnega šolstva in zdravstva nimamo, ob tem pa opevana gospodarska stabilnost prostega trga očitno stoji na trhlih nogah in tako v socializmu kot v kapitalizmu mladi prihajajo do stanovanj enako težko danes kot pred tridesetimi leti. In kar je še najbolj zabavno; kot takrat Milka Planinc, Ante Marković in preostali junaki gospodarske stabilizacije niso imeli odgovorov na izzive časa in političnega okolja, jih kot kaže, nimajo niti današnje političnoekonomske elite.

Razlaga, ob tem, ko pihamo enaintrideset svečk na torti, je mogoča samo ena. Ko smo pred tremi desetletji premišljali novo državo, ko smo bili nepopisan list papirja, nam je zmanjkalo modrosti. Zna biti, da tudi inteligence in splošne razgledanosti. Osamosvojitelji so očitno poslušali prišepetovalce, ki so jim svetovali, naj naredimo kopijo Švice ali Avstrije ali Italije, kjer pa imajo povsod danes tudi dizel po dva evra. Hočemo povedati, da smo imeli možnost zasnovati alternativno družbo, hibrid, ki bi vzel najboljše iz sistema, v katerem je Slovenija prosperirala kot izjemno uspešna država, in ga nadgraditi s spoznanji in vrednotami okolja, v katero smo vstopali. Nadgraditi najprej z zakonodajo, nato pa še s kulturnimi vzorci. A mi smo samo kopirali, prepisovali in končno ekonomsko podivjali, tako da se danes s preostalo jedrno Evropo sprašujemo: "Čemu ljudje v enaindvajsetem stoletju s kanticami v prtljažniku napadajo bencinske črpalke?"

Ali če parafraziramo pregovor o visokem letanju in nizkem padcu … "Kdor visoko leta, mu zmanjka bencina!"