Te dni je zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju in neprimernem obnašanju na delovnem mestu spet odstopil visoki javni funkcionar in podoba je, da so takšne ali drugačne javne službe, in seveda moški v njih, generator spolnega nadlegovanja v tej deželi. Zakaj je tega manj v realnem sektorju, je sicer vprašanje za strokovnjake, a najbrž je nakovalo produktivnosti med proletariatom pretrdo, da bi se lahko delavci med osemurnim delovnikom še neprimerno vedli.

Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je v naši, pa tudi evropski zakonodaji natančno opredeljeno; pa čeprav ga je hotel zadnji grešnik – vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za narodnosti – v zagovoru omiliti s tem, da je Belokranjec in muzikant. Se pravi; Belokranjci na splošno z ženskami bolj robato govorijo, muzikanti pa se ves čas objemajo. Ob tem je vršilec dolžnosti še dodal, da je odprtega značaja.

Ampak nismo tukaj zato, da komentiramo specifičen primer … Kot analitična oddaja se raje posvetimo razmišljanju zunaj zakonodajnih pa tudi akademskih okvirjev.

Kaj je torej takšnega v javnem sektorju, da tamkajšnji moški ne morejo držati jezika in drugih organov za zobmi?

Po daljšem premisleku menimo, da smo našli rešitev … Gre za popularen izum liberalnega kapitalizma, ki se mu reče "timbilding"!

V mestih kreativne agencije in na podeželju turistične kmetije so specializirane za to pogruntavščino, katere cilj je, da se kolektiv pobližje spozna. In združi. Tehnike, ki naj bi povzročile zlivanje kolektiva v eno samo moštvo z enim, skupnim in vseobsegajočim ciljem, ki bo nato dvignil storilnost in profitabilnost ali pa samo učinkovitost nekega delovnega okolja, so številne in različne. Če ste že kdaj prisostvovali kakšnemu "timbildingu", ali pa celo, če ste ga doživeli samo od daleč, ste opazili, da gre za metode iz otroških vrtcev, ki pa so prirejene za odrasle. Timi nastajajo med igrami, kot so gnilo jajce ali skrivalnice, med karaokami in skakanjem v vrečah, predvsem pa nato med večernim druženjem. Ob koncu tedna bariere padejo in kolektiv se spremeni v tim, ki nato povozi konkurenco.

Je pa težava … Kot vemo, so javni uslužbenci kot fijakarski konji. Kar jim je zapovedano, tega se držijo. Nekaj poglavitnih načel javne službe, sploh med uradništvom, je še vedno tistih od Marije Terezije. In ko se tako kolektiv ponovno zbere po "timbilding" v pisarni, javni uslužbenci in očitno tudi funkcionarji težko ločijo, kje se konča timsko delo in kje se začne spolno nadlegovanje. Še sploh, če so v prostem času Belokranjci in glasbeniki odprtega duha.
Kaj torej storiti, da se javni sektor, pa tudi realni, seveda, v tem prednovoletnem času izogne nadlegovanju svojih sodelavk?

Kajti novinarska poročila so pozneje travmatična tako za žrtve kot za okolico nadlegovalca. Torej, bolje preprečiti kot zdraviti, velja tudi v tem primeru.

Inovativna metoda, ki smo se je domislili v kolektivu naše skromne oddaje, je grafično označevanje nadlegovalcev, na način, da bi se jim lahko potencialne žrtve že na daleč ognile. Vemo sicer, da gre za delno protiustaven predlog, ki zelo diskriminira; a če bi bile oznake ljubke in nežaljive, bi bil tak ukrep v praksi najbrž izvedljiv.

Recimo; sodelavec, ki se rad slini okoli sodelavk, bi dobil na rever suknjiča ljubkega polžka. Sodelavec, ki rad govori opolzke šale, bi dobil broško skupine "Rolling Stones" z iztegnjenim jezikom, "trepljavci", ki v spodbudo za večjo storilnost trepljajo po ritkah, pa bi dobili obesek s podobo kapitana Kljuke iz Petra Pana, ki je imel, kot vemo, eno samo roko. "Objemovalci", kot recimo omenjeni vršilec dolžnosti, bi dobili značko s podobo udava in tako naprej in tako nazaj.

Takšnega označevanja bi ne smeli vzeti za slabo … Razumeti bi ga morali podobno, kot razumemo oznake oficirjev slovenske vojske. Nihče od slovenskih soldatov, vsaj v zadnjih treh desetletjih, ni bil v pošteni vojni, pa vendar imajo suknjiče polne odlikovanj. Tako bi tudi nadlegovalci, čeprav v tistem trenutku ne nadlegujejo, svetu samo kazali, kdo in kaj so.