Ne da bi se razumni kaj posebej ukvarjal s poplesavanjem dijaštva, je javnost hočeš ali nočeš vsako pomlad seznanjena z najnovejšim škandalom na maturantski paradi. Ali predsednik spodbujanje dvigne na novo raven, ali spodleti poskus rekordne udeležbe, ali je udeležbo treba plačati, ali si skočijo v lase brhki plesalci … Vedno je nekaj! Tako smo se vsa ta leta naučili, da je eno "parada", ki ima domicil v Ljubljani, drugo pa je "četvorka", ki je doma v Mariboru. In naučili smo se, katera plesna šola je skregana z drugo plesno šolo in kateri plesni učitelji ne morejo videti drugih plesnih učiteljev. In da skoraj nihče ne mara Plesne zveze Slovenije … Naučili smo se tudi, da se iz dogodka ne gre šaliti, ker četvorko poskakujejo dijaki po vsej Evropi; in to v en glas in en korak tako sinhrono, da celo severnokorejski mojstri na stadionu v Pjongjangu za trenutek odložijo table, ko se v Evropi zavrtijo maturantje …
In ker se je letos začelo zgodaj, smo se s parado maturantskega ponosa poigrali tudi v naši skromni redakciji.

Najprej in na začetku; "maturantska parada" je zaščitena blagovna znamka. Zaščitena pri uradu za intelektualno lastnino. Tam, kjer so zaščitene, sklepamo, najbolj briljantne zamisli slovenskega genija. Torej nekoč, nekje je neki ljubljanski plesalec, ko je lahkotno drsel po plesnem podiju Urške, ki je zdaj Urška-pro, med obratom pri pasodoblu, ko plesalci doživijo nirvano, dobil genialno idejo; pokazal se mu je bog z ozkimi boki nad plesnimi oblaki in mu rekel: "Imenuje naj se maturantska parada!" Končal je trening in kar tako, brez tuširanja in z zgornjimi štirimi odpetimi gumbi, še vedno z naoljenimi lasmi, stekel na urad za intelektualno lastnino in izjavil: "Eureka!" In jo je zaščitil. Takoj zatem je odšel na banko in odprl bančni račun.

Kajti vse, kar nosi pridevnik "maturantski", je vredno suhega zlata. Maturantski izlet preživlja stotnijo turističnih agencij. Naš podmladek sicer kot zrele hruške cepa z balkonov sredozemskih hotelov, trajekti po sezoni maturantskih izletov potrebujejo temeljito prenovo, starši pa na roditeljskih sestankih odkimavajo z glavo: "To ni bil naš!" Kajti učiteljstvo zaradi varstva osebnih podatkov ne sme barantati z imeni.

Druga perverzija so maturantski plesi. Naši viri poročajo o recimo 3.500 udeležencih zaključnega plesa srednje šole, ki premore kakšnih 300 maturantov. Vabi se vse bližnje in daljno sorodstvo, tako da so ti plesi postali ekvivalent birmam, obhajilom in podobnim svetim družinskim tradicijam. Nihče se sicer ne vpraša, kaj ima žena mrzlega bratranca opraviti s šolanjem določenega maturanta, a zamera znotraj žlahte je potencialno največje prekletstvo slovenskega srednješolskega sistema. Drugo največje prekletstvo je vrsta pred ruskim bifejem …

Potem so tu maturantske obleke, maturantske pričeske, žal tudi inštrukcije za maturo in seveda: maturantska parada.

Pustimo ob strani Urško-pro, ostanimo pa za nekaj trenutkov pri intelektualni lastnini. Kajti matura pomeni prav to. Intelektualno lastnino namreč. Zrelostni izpit pomeni znati sam premisliti ali nadgraditi, celo unovčiti, če hočete, skozi štiri leta pridobljeno znanje, ki pa je tako ali drugače intelektualna lastnina vsakega posameznika. Žal smo, ali bolje rečeno so maturantje na to skromno resnico nekako pozabili. Bolj jim je zanimivo do bebavosti mučiti srednjeveško obredje, kot pa se ob koncu srednje šole vprašati: "Kdo sem, kaj znam in kam grem?"

Osebno intelektualno lastnino pa najbolje zaščitiš, da se ne udeležuješ antiintelektualnih, čeprav intelektualno zaščitenih množičnih histerij …

Če bi se kateri koli izmed maturantov vprašal teh nekaj osnovnih bivanjskih vprašanj, ga na poskakovanje po Slovenski ulici ne bi bilo. Pa prihajajo. In to množično. Ter za vse skupaj celo plačujejo Urški-pro. Ki ima s parado stroške … A medtem ko na tisoče najstniških parov izvaja chasse in plie, se kritično vprašajmo: "Kaj se je zgodilo z intelektualno ostrino dijaštva? Kaj z uporništvom?" Ne nazadnje, kaj se je zgodilo z rokenrolom? Kakšen butast običaj je postavljanje rekordov v plesni udeležbi na glavni ulici glavnega mesta? Ali poskus simultanega srednjeveškega poskakovanja po vsej Sloveniji? Po vsej Evropi?

Mogoče se v redakciji te oddaje motimo, a zdi se, da bi predinternetne generacije idejo o skupinskem poplesavanju na javni ulici sredi belega dne z gnusom odbile … Sicer pa … edina parada, ki smo jo v zgodnjih osemdesetih priznavali, je prišla izpod peresa Marka Breclja in bog ve, ali jo je intelektualno zaščitil. Je pa res, da je v njej preroško napovedal svet, ki ga danes živimo.

"Gre parada v nepovzetje,
tukaj pa ostaja smetje."