Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.

Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.

Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.

Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!

To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.

A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo unovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano, obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil o danajskih darovih. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z drugimi floskulami, ki pa jih je – v nasprotju z darili – naše življenje polno. Hočem povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z neizkoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.

Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55 000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.

Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine, in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.