Bilo je tako.
Zjutraj so se vsi štirje poslanci Slovenske nacionalne stranke peljali v službo. Ker so tudi drugače kolegialni in ker skrbijo za planet, se imajo navado voziti skupaj. Na ljubljanski obvoznici so se prav v prešernem vzdušju prebijali proti središču, ko začne poslancu Zmagu Jelinčiču, ki je za krmilom že dve desetletji in pol, tresti volan.
"Madona, guma je šla!" pravi Plemeniti. Varno zapelje na odstavni pas, vključi vse štiri utripalke in poduči svoje poslanske kolege: "Najprej varnost!"

Poslanec Dušan Šiško iz prtljažnika ročno pobere odsevni trikotnik in ga namesti najmanj sto metrov za vozilo, poslanec Jani Ivanuša vzame iz prtljažnika dvigalko, poslanka Lidija Ivanuša pa na priročni mizici, ki jo ima za takšne primere vedno zraven, zlika štiri odsevne jopiče.

"Kako ste šik," komentira, ko si jih fantje nadenejo, končno obleče enega še sama. Malo se zaplete, ko poslanci Slovenske nacionalne stranke ugotovijo, da v avtomobilu nimajo ključa za odtegovanje vijakov na kolesu, na srečo se mimo pripelje dostavljavec burekov, prepozna potnike v težavah in jim posodi svoj ključ.

Kot bi mignil, je guma zamenjana, kajti ne smemo pozabiti, da je Dušan Šiško inženir logistike, in kmalu nadaljujejo vožnjo proti parlamentarni seji, na kateri imajo zastaviti poslansko vprašanje premierju.

Ker so pozni, komaj uspejo priti do začetka seje in v silni naglici pozabijo sleči rumene odsevne jopiče. Tako ti ostanejo na sicer izjemno lepih poslanskih oblekah ves čas seje.

Ko pride vrsta nanje, vprašajo predsednika vlade, koliko tujcev živi v Sloveniji. Koliko jih ima delovno dovoljenje, kje vse delajo, koliko otrok imajo in ali imajo kaj sorodnikov. Kot se je izkazalo, ima premier Šarec drugačne podatke, kot jih ima Slovenska nacionalna stranka, in razvila se je živahna debata. Ampak za nas je pomembno le to, da so poslanci Slovenske nacionalne stranke varno zamenjali gumo, ker so se popolnoma držali pravil o varnosti v prometu.

Nekaterim oblačilnim kosom je usojeno postati nosilec političnega sporočila. Najpogosteje so to zaradi nikoli dovolj pojasnjenih razlogov pokrivala. Titovke, čelade, baretke in podobno. V zgodovini feminizma so s svojim aktivizmom zaslovele tudi hlače; površniki, še sploh takšni iz umetnih materialov, pa do zdaj niso bili v ospredju. Vse do jesenskega vala ljudskega nezadovoljstva, ki se je začel v Franciji, predvsem v Parizu. Gibanje je počasi začel simbolizirati rumen odsevni jopič, kot je zapovedan v varnostni opremi vsakega avtomobila za primer nujnega ustavljanja na cestišču, na veliko pa jih uporabljajo tudi motoristi in delavci na cesti.

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost.

Gibanje rumenih jopičev je postalo globalno znano in o njem se vsak, verjetno tudi poslanci Slovenske nacionalne stranke, tudi če ne želi, dovolj poduči iz dnevnih novic. Torej človeku ni jasno, kaj so mislili poslanci SNS-a, ko so se oblekli v rumene jopiče. Mar nimajo v poslanski skupini nobenega strokovnega sodelavca, ki bi jim v takih primerih pomagal? Izpadli so najmanj smešni, če že ne groteskni v tistih jopičih in ko jih je kamera ujela med prenosom, je bila podoba, kot da so štirje delavci prišli z žerjavom v parlament postavit božično jelko in zdaj čakajo, da bo seje konec.

Prva raven smešnice z rumenimi jopiči je dejstvo, da so poslanci profesionalni politiki. Ost upora v Franciji pa je uperjena prav proti politiki. Podobno kot so v kateri prejšnjih vlad ministri v znak podpore stavkajočim obiskovali javne shode delavcev, na katerih so protestirali proti politiki določenega ministra. Rumeni jopič, malomeščansko naseljen v parlamentarnih klopeh, deluje groteskno.

Ob tem pa so premierju zastavili vprašanje, ki nima nobene zveze s stališči gibanja. Nikjer, ampak res nikjer v valu protestov ni bilo zaslediti, da gibanje kakor koli problematizira ali celo zastopa migrantsko agendo, s katero imajo evropske politične elite takšno veselje. Neskladje je podobno, kot če bi se poslanci oblekli v potapljaške obleke in Šarca vprašali, koliko je visok Triglav …

Niso pa le poslanci prišli na genialno idejo, da del svoje revolucionarne nravi pokažejo z rumenimi jopiči. Pred nekaj dnevi je skupina rumenih jopičev, menda jih je bilo tristo, ohromila promet pred parlamentom. Kot se je izkazalo pozneje, je bila med množico cela ideološka zmeda. Eni so protestirali zaradi marakeške deklaracije, drugi za enake možnosti pri volitvah, tretji pa so bili samo solidarni s Francozi.

Kot je znano, se Slovenci – z izjemno mariborske revolucije – v mirnodobnem času nismo pripravljeni repenčiti po ulicah. Tako je slovensko gibanje rumenih jopičev podobno melodramatično, kot je melodramatična vsa protestna zgodovina sodobne Slovenije in je kot tako francoskemu originalu bolj v posmeh kot v podporo. Edino, kar še manjka sodobnemu slovenskemu protestu, so Modrijani, ki bi prepesnili zgodnjega Dylana.