Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?

Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.

Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnokoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR-sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami, kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …

Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več …

Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja.

Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.

In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: »Na drugi strani je Avstrija!«

Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.

Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.

Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …

Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano.

Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026.

To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.