Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupolj ni bilo nikogar.
Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj poudarimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Moramo verjeti, ker smo pač demokrati, da vse te voditelje, predsednike, vplivneže in celo nekaj zvezd mednarodnega šovbiznisa vodi iskrena želja izraziti podporo trpečemu narodu. Nekateri se verjetno dogovarjajo tudi povsem konkretne stvari, nekateri samo obljubljajo, nekateri s seboj tudi kaj prinesejo. Nekateri pridejo kot klovni in se vrnejo kot bedaki, kot recimo Boris Johnson, ki je po vrnitvi v Londonu vodil avkcijo za zeleni flis predsednika Zelenskega.

V glavnem pa gre pri obiskih za izražanje moralne podpore. Ob tem lahko samo upamo, da kdo izmed obiskujočih – saj še dobro vemo, kateri trojček je bil prvi – ne počne tega zaradi svojih lastnih političnih koristi; zaradi publicitete in fototermina s trenutno največjim upornikom na svetu. Če je kateri visokih obiskovalcev odpotoval v Kijev zato, da bi utrdil ali povečal svoj lastni politični kapital, ki praviloma naraste, ko politik vtakne glavo v levovo žrelo, je to skrajno nemoralno in vsega obsojanja vredno.

A danes nismo tukaj, da pojemo mednarodni politiki nekakšne moralne levite. Danes smo tukaj zaradi zanimivega fenomena … Kot se rado zgodi, vsi ti obiskovalci v en glas ponavljajo slogan, za katerega niti ne vemo, kdo si ga je izmislil. Torej; prva izjava na tiskovnih konferencah po obisku je, da gost poudari, kako se Ukrajinci borijo za vse nas. V različnih odtenkih se ta misel vije skozi vse uradne izjave visokih obiskovalcev, ki prihajajo Zelenskemu stiskat roko: "Borite se za vse nas!"

Če je gost iz Evrope, posebej poudari "Borite se za Evropo" ali pa "za bodočnost Evrope!". In podobno. Saj vemo, kako delujejo floskule; a ker je ta zelo sveža in skovana na hektolitrih krvi, si jo je treba ogledati pobliže.

Ker smo javni medij s težavami, si ne moremo privoščiti personificiranja, zatorej si izmislimo tretjo osebo, ki ji bomo skočili v glavo in poskušali problematiko razmisliti z njenega stališča. Vzemimo v naših krajih tolikokrat uporabljenega in na neki način celo referenčnega "malega človeka"! Če ga ima v programu večina slovenskih strank kot središčnico, za katero se bodo zavzemale, ni nobene zadrege, če ga vzamemo kot prototip razmišljujočega ob ukrajinski obrambi zahodne civilizacije.

Kako torej razmišlja mali človek, ko sliši vrh Evropske unije, ali Plenkovića, ali Janšo, ali Bona iz U2, ali kogar koli že, ko pravi, da se "Ukrajinci borijo tudi za nas …".

Prva, najočitnejša je vojaško-strateška misel. Se pravi; ker se Ukrajinci borijo za nas, se nam ni treba. V smislu, da se borijo namesto nas … Povedano drugače – če bi se Ukrajina nehala boriti, če se sploh ne bi uprli, bi se morali boriti mi. Kar pa seveda predpostavlja, da bi Rusija po zavzetju Ukrajine napadla jedrno Evropo in z njo tudi Slovenijo. Sicer nismo izvedenci v strateški geopolitiki, a takšen scenarij se kljub vsej zločinski ubrisanosti predsednika Putina zdi malo verjeten. Če Ukrajina geopolitično ni samo prva frontna črta panevropske invazije, čemu potem uporabljati izraze, kot "borite se za nas"?

Mali človek razmišlja dalje: "Če se borijo za nas, potem pomeni, da jim nekaj dolgujemo!" Se pravi, da s to maksimo evropski in tudi svetovni politiki in estradniki med Ukrajinci in nami vzpostavljajo nekakšno moralno obligacijsko razmerje. Če se kdo bori namesto tebe oziroma za tebe, si mu vsaj nekaj dolžan. Sprejeti begunce je v tem kontekstu patetično premalo … Kako lahko torej poplačamo oziroma kako bomo lahko kadar koli odplačali Ukrajincem, da so se borili za nas? Da varujejo evropsko civilizacijo …

Mogoče lahko s tega stališča razumemo v zadnjem času vse glasnejše obljube, ki segajo že v mirnodobni čas, čeprav vojna še na veliko divja. Te govorijo o povojni obnovi in o milijardah, ki jih bomo namenili za popolno obnovo Ukrajine. Se pravi, da bomo dejansko Ukrajincem plačali za to, da so se borili za nas. Kar se zdi skrajni cinično, še sploh, ker lahko mali človek dolžniško razmerje med nami in Ukrajinci že zdaj razume kot poplačilo njihovega boja z višjimi cenami energentov! Posplošeno: "Če se vi borite za nas, vam mi vračamo s tem, da plačujemo dražje gorivo in preostale energente."

Tako pač razmišlja mali človek in prav mogoče je, da svetovni politiki, ki si podajajo kljuko v Kijevu, z opozarjanjem na ukrajinsko žrtev pravzaprav opravičujejo nebrzdano inflacijo v zahodnem svetu. Na sami meji cinizma lahko te izjave razumemo tudi kot: "Če Ukrajinci za vas žrtvujejo kri in celo življenja, boste pa vi ja žrtvovali trideset centov pri vsakem litru goriva!"

Obstaja pa še ena razlaga, ki pa je bolj kot ne literarnozgodovinska. Že od neponovljivega Winstona sem politiki v dramatičnem času vojne iščejo stavke, ki bi jih zapisali v zgodovino. Kratko, udarno in sporočilno v slogu: "Kri, znoj in solze!"

Naš čas političnih enovrstičnic in enostavnic pa je to željo le še potenciral. Tako se zdi, da se bo ena izmed izjav, ki se vrtijo okoli osnovne, v zgodovini tudi zasidrala.

Ali bo to "Na usodi Ukrajine, se bije bitka za Evropo", ali pa "Vi se borite za svobodo vseh nas", ali pa "Ukrajinci se ne bojujejo le za svojo svobodo, temveč za vse nas, ki ljubimo svobodo", ali pa katera tretja, pa bomo šele videli …