A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol.

Šele če vemo, kakšna je simbolna moč te makete, postane jasno, da gre za artefakt, vreden samega Indiana Jonesa – ki bi mu lahko ne navsezadnje outosourcali iskanje makete.
Do zdaj je maketa – simbol že zrušila Cerarjevo vlado, po novem grozi še Šarčevi. Ali bo Šarec maketo preživel, še ne vemo, vsekakor pa ta inštalacija že danes pojasnjuje njegov nepričakovan javnomnenjski uspeh.

Namreč Šarec je izjemno dober v odslavljanju svojih sodelavcev. Ne da si padli ministri, poslanci in podobni v teh nekaj koalicijskih mesecih javne sramote ne bi zaslužili … Vendar jih Šarec odslavlja z integriteto, odločnostjo in izjemno visoko načelnostjo. Prav ta načelnost v odpuščanju in jasno kaznovanje grešnih je, vsaj po našem – najverjetneje napačnem – mnenju, skrivnost njegove priljubljenosti. Zdaj, ko maketa visi nad Juretom Lebnom, ki očitno ne bo postal super smetar, temveč bo končal na smetišču padlih ministrov, se moramo resno vprašati o paranormalni moči makete drugega tira. Kot ugotavljajo te dni časopisni članki, drugi tir deli usodo makete, oziroma maketa simbolizira usodo drugega tira – tako da v uvodu v današnji prispevek lahko pretenciozno zakličemo: »Nizke gradnje so bog in maketa je njegov prerok!«

Če hočemo razumeti razdiralno moč makete, se moramo vrniti k teoretičnim osnovam maketarstva. Kljub temu, da so v reviji TIM načrte zanimivih maket prenehali objavljati, je maketarstvo na Slovenskem izjemno priljubljeno. Priljubljeno celo do ravni, ko se je zabrisala teoretična meja med maketo in dejanskostjo. Včasih smo vedeli, kje je maketi mesto! Recimo ko je vojak zgradil Eifflov stolp, nihče, niti graditelj sam, ni menil, da je sposoben zgraditi tudi dejanski stolp. Pri nas pa se je ta podrobnost izgubila. Graditelji makete drugega tira so s popkovino povezani z dejansko graditvijo. Velja namreč splošno mnenje, kako je koruptivna graditev makete drugega tira garant za poznejšo koruptivno graditev dejanskega drugega tira. Kajti bistvo vsake makete je prepričanje, da je maketa zvest posnetek resničnosti v pomanjšanem merilu.

Seveda ne trdimo, da med graditvijo drugega tira ne bo koruptivnih dejanj, je pa nekoliko neresno sklepati, da bodo, ker je bila koruptivna graditev njegove makete.

Od kod tolikšna zaljubljenost v makete? Nekaj je zagotovo na tem, da je Slovenija kot država maketa sama po sebi. Vse, kar se dogaja v velikih ali tradicionalnih ali kako drugače resnih državah, se dogaja tudi pri nas – le da v stokrat manjšem merilu. Mogoče poslušalstvo ni opazilo, a nenehno iskanje referenc v tujini je najlepši primer slovenskega maketarstva. Recimo Big foot mama so slovenski Stonsi, Ljubljanica je slovenska Sena, uvoz na ljubljanski obvoznici je slovenska Parabolica … Vse, kar obstaja zunaj v svetu, ima svoj slovenski ekvivalent, izdelan v manjšem merilu. Drugi neizpodbitni dokaz za Slovenijo državo – maketo se skriva v pravilu, da za maketo ni nujno, da v celoti deluje. Če deluje delno, ali pa ustvarja samo iluzijo delovanja, je to zanjo in tudi za državo Slovenijo povsem dovolj.

Kar nas pripelje do maketarjev. Maketarji so ljudje, ki nimajo smelosti za merilo 1 : 1. Če bi jo imeli, ne bi bili maketarji. Infrastrukturna blokada, v kateri smo se znašli, ni nič drugega kot pomanjkanje poguma, odločnosti in vizije, ki so potrebni za merilo 1 : 1 … Zato smo Slovenci narod maketarjev in zato je maketa drugega tira trenutno v Sloveniji pomembnejša kot drugi tir sam. Maketa drugega tira nas kot narod bolje opredeljuje, kot nas opredeljuje resnična graditev drugega tira. Ker se zavedamo, da smo z maketo, kakorkoli je že bila koruptivna, uspeli, z drugim tirom ne bomo nikoli.

Da ne bo razumljeno narobe; maketarstvo ne pomeni lenobe ali neinventivnosti. Za maketo sta potrebni natančnost in vztrajnost … Hudiča; večino časa je za maketo potrebno več truda, koncentracije in znoja, kot za dejansko zadevo. Je pa maketa izključno individualna rabota in zato še dodatno blizu slovenskemu geniju, ki mu je delo v skupini tuje. Ob tem pa je graditev maket razumljena kot hobi, kar pa je natančno tisto vzdušje, ki preveva slovensko aktivno populacijo; polovica si je želi iz službe narediti hobi, druga polovica pa svoje hobije spreminja v službo.

Tako vidimo, da ima obsedenost z maketo drugega tira svoje vzroke in očitno tudi svoje posledice. Seveda obstaja rešitev; če bi graditev drugega tira zaupali recimo Francu Jožefu, bi cesar, vajen megalomanskosti Južne železnice, ušivih 26 kilometrov drugega tira razumel kot maketo.