Potem se je oglasil Sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policistov. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.

Ker gre za problematiko, ki je zelo široka, bomo za današnjo oddajo policiste in nemške ovčarje pustili v tvorni debati, sami pa se bomo posvetili poštarjem.

Poštne poslovalnice izginjajo iz naših krajev in slovenski župani – ne glede na politično opcijo – so jezni, da se kar tresejo; na zadnjem srečanju so sicer izbrali novo vodstvo svojega ceha, ves preostali čas pa se hudovali na Pošto, ki umika in zapira svoje poslovalnice, predvsem na slovenskem podeželju. Vse to seveda ob znameniti mantri previsokih stroškov, ki da jih imajo s poslovalnicami. In ob razlaganju zapletenega koncepta javne službe, ki je hkrati tako na trgu, kot bi morala biti subvencionirana od države …

Ampak tisti kraji, kjer so jim poštni veleumi zaprli poslovalnico, so jo še dobro odnesli. Iz številnih slovenskih krajev prihajajo poročila, da so poštarji odvijačili celo poštne nabiralnike! Torej se iz slovenskih krajev ne umika samo pošta ali poštne poslovalnice, temveč se umikajo tudi poštni nabiralniki. Če povprečno razumen človek še uspe povezati stroške in delovanje poštne poslovalnice, pa je izjemno težko povezati stroške in delovanje poštnega nabiralnika. Poštni nabiralniki so sicer čudovite naprave, a tehnološko precej zadaj na evolucijski lestvici. Gre bolj kot ne za kovinski zaboj, v katerega poštna pošiljka gre, ven pa jo dobi samo oseba s ključem oziroma poštar. Mimogrede; poštni nabiralniki so na splošno zadovoljstvo nastali v povezavi z nemškimi ovčarji – saj se od tistih dob obe vrsti srečujeta le še pri prejemu poštnih pošiljk, pri oddaji pa sta vsaksebi.

Kot vemo, pošto nekaj zadnjih desetletij obvladujejo največji umi slovenskega liberalnega kapitalizma, ki jim je nekdo konec osemdesetih prišepnil, da so klasična pisma izginila, ker jih je nadomestila elektronska pošta. Liberalni kapitalisti so nato upravičeno sklepali, da če je vsako elektronsko pismo brezplačno, bo vsako plačljivo klasično pismo enostavno predrago. In so začeli poštne poslovalnice polniti z nagrobnimi svečami, revijami, malimi gospodinjskimi aparati, kozmetičnimi izdelki in plastično galanterijo. Poslovni model je bil tako uspešen, da so ga takoj posnemali še bencinski črpalkarji, ki so poštnim storitvam dodali še prodajo hrane za male živali. Na veliko navdušenje nemških ovčarjev.

Kakor koli; slovenska pošta zadnje desetletje odkrito jamra, da je obseg poštnih storitev tako padel, da morajo skrčiti stroške in najprej so pod recesijski nož padle poštne poslovalnice na podeželju, z njimi pa tudi poštni nabiralniki. Neodvisne raziskave sicer prikimavajo, da je za upad poštnih storitev resnično kriv svetovni splet, hkrati pa je svetovni splet ustvaril internetna podjetja, ki svoje izdelke – kako ironično – po vsem svetu prodajajo s pomočjo poštnih storitev. Zato imajo številni nacionalni poštni servisi, ki so se prilagodili novim časom, spodobne dobičke, podobne tistim izpred internetne dobe. Še več; slovensko podeželje, s katerega se pošta panično umika, je vsakodnevno napadeno z desetinami kombijev zasebnih kurirskih služb, ki mulariji dovažajo na Kitajskem naročeno kramo.

Na tem mestu bi lahko krčenje poštne službe, ki je, mimogrede eden temeljnih kamnov omikane Evrope, preprosto označili kot posledico nesposobnosti vrhov slovenske Pošte. Ki je bila sicer dokazana v številnih poštnih bitkah. A se bojimo, da gre za nekaj drugega … Morebiti pa umik pošte s podeželja ni posledica nesposobnih poštarjev ne internetne konkurence in ne zapletenega značaja nemških ovčarjev. V času, ko se teorije zarote širijo uspešneje kot virus, se zdi zarota, po kateri bo slovensko podeželje z odtegljajem osnovnih kulturnih, varnostnih in tehnoloških standardov dvajsetega stoletja postalo vdana in zanesljiva volilna baza avtokratskih režimov, povsem mogoča. Če pogledamo volilne baze voditeljev, zbranih na Bledu, se zdi pridevnik "strateški" povsem na mestu. Ker tam zbrani sedijo v svetlih prestolnicah samo zaradi volilnih glasov podeželja. Na katerem sicer ni več mogoče vreči razglednice v poštni nabiralnik, lahko pa se v plastično škatlo vrže glasovnica.