Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!

Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašokdžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.

Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: "Ne priporočamo otrokom do 12 let!" Kar pa seveda ne bi imelo smisla.

Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej … V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto da so ležali v kotu, bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.

Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.

Skratka, pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike ... Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo zveze s Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.

A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.

Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.

Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.

Kaj je največji greh sodobnega novinarja? »I, kaj?« Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.

Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.

Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da "živela sta srečno vse do konca svojih dni" velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.