Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. Tudi tisti nekoč še kolikor toliko pomembni mediji so podlegli novim zapovedim podajanja informacij javnosti ... Novi čas zapoveduje čim več čustev v čim manj časa. Kajti med čustva je treba stlačiti še reklame in oboje skupaj šele tvori korektno poročanje. Letošnja zapovedana moda so: solze sreče!

"Brez solz sreče se mi ne vračaj," grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom. Včasih je novinarska etika zahtevala ugasniti ali vsaj povesiti mikrofon in v intimnem trenutku športnika, pravzaprav vsakega sogovornika prepustiti njegovi zasebnosti, ki mu je ni bilo treba deliti z javnostjo. Danes pa zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Ob tem nihče ne pomisli, da so solze, ki so za redakcijo presežek, za športnika pravzaprav zadrega. Ki jo bo moral nato podoživljati vse svoje življenje.

Ob treh vprašanjih, ki jih sodobno novinarstvo zmore, so prav solze sreče postale kredo novinarskih poročil; časi, ko je kdo vprašal kaj tehtnega, mogoče kaj takšnega, kar je bilo povezano s smučanjem ali celo s športom, so nepreklicno minili.

Ob tej novinarski patetiki pa medalje kvarijo še čudaki z Dravskega polja, ki sami sebe imenujejo za kurente. Moteči so že od tistih prvih zimskih olimpijad, na švedskem svetovnem prvenstvu pa so najbrž dosegli dno.

Najprej in na začetku: kurenti so posebni liki – so šeme, ki imajo le eno in edino poslanstvo. Da preganjajo zimo. S kakšno pravico šarijo po svetovnem prvenstvu v smučanju, ki zimo slavi, je jasno samo njim. Mimogrede; redko zima tako udari, kot je udarila med tem prvenstvom na Švedskem. Kar pomeni, da so bili celo v svojem osnovnem poslanstvu kurenti neuspešni. Mar bi ostali doma, kjer si lahko pri 15 stopinjah za preganjanje zime vsaj pripišejo zasluge!
A največja težava smučarskih kurentov ni njihovo čudno početje, temveč eklatantno kršenje dediščine, ki jo zastopajo.

Če so sprejeti v Unescov register svetovne dediščine, še ne pomeni, da lahko to dediščino kršijo. In sodobna kurentija jo krši na toliko ravneh, da se človek lahko samo čudi, kako dežurni etnologi njenega veličanstva Slovenije ne začnejo biti plat zvona.

Mogoče čiste osnove: kurent, strašljiv in grotesken lik Dravskega polja, je tradicionalno oblečen v ovčjo kožo; in sicer kožuh tiste živali, ki je bila pred tem ostrižena. Čemu bi pustu žrtvovali še dobro dlako, ko pa je mogoče iz nje spresti volno?

Poglejte samo Miheličeve grafike ali Kerblerjeve fotografije, kako strašljiv lik je kurent še sredi prejšnjega stoletja. Potem pa je tradicija po zamotanih poteh prešla s kmečkega podeželja med malomeščanstvo in obrtništvo predmestij in Ptuja samega, in tako smo v novem tisočletju dobili ljubke dolgodlake medvedke, ki bi jih človek božal in ljubkoval, ne pa se jih bal.

In ta druščina, ki jo bolj kot mitološki izvor in bolj kot kozmično bitje pod masko zanimajo špricerji in žur, postaja vse bolj nadležen sopotnik smučarskih tekmovanj. Včasih so vsaj kolikor je mogoče diskretno stali med občinstvom in z maskami ter zvonovi spodbujali junaškega duha naših smučarjev, danes pa so prisotni dobesedno povsod. Ni ga bilo kadra ne fotografije z nasmejano Ilko še dolgo po tekmi, kjer ne bi bili prisotni tudi kurenti. Na koncu celo brez mask, samo v kurentiji, tako da so bili videti kot skupina na pol pijanih Eskimov, ki so se nepričakovano znašli v ogrevanem prostoru. Mastili so se s torto in dvigovali kozarce v znamenitem štajerskem obredu vitezov gasilske mize z »Ooooooopa« na junaških ustnah.

In še to ... ne glede na to, kako zelo se nam zdi, da so kurenti povezani s smučanjem, gre za povsem nenačelno koalicijo. Kurenti so eden redkih pustnih likov, ki v svojem pustnem rajonu nimajo nobenega smučišča; laufarji, celo škoromati bi bili do izleta na Švedsko veliko bolj upravičeni, če smo že pri tem. Na srečo večina pustnih likov, ki jih ima Slovenija na pretek, spoštuje karnevalsko tradicijo in svoje poslanstvo.

Pod črto: bati se je, da bo tudi navijaštvo, kot spodbujanje športnikov in množična identifikacija s športnimi uspehi, prevzela primitivna, povampirjena struja, ki podporo športnikom izrablja za veseljačenje, turistične oglede in gromoglasno celjenje nacionalnih kompleksov. Takšnemu trendu bi se morali družno upreti in predsednikovo pranje Ilkinega avtomobila zagotovo ni korak v to smer.

Naši športniki so skoraj brez izjeme skromni in s tem hkrati veliki v svojih uspehih. Mogoče je čas, da jim navijači in novinarji sledimo.