Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU-ja.

Konkretni rezultati so sicer bolj kilavi; države Zahodnega Balkana niso dobile niti ohlapne časovnice približevanja, dobile pa so kar nekaj obljub. Tista o milijardnih investicijah je pričakovana, najbolj zanimiva pa je ona, ki bo izničila dodatne stroške gostovanja v mobilnih omrežjih operaterjev v državah Evropske skupnosti.

Nepopularen roaming so države EU-ja med seboj ukinile že pred dobrimi štirimi leti, države zahodnega Balkana med seboj pa pred nekaj meseci. Sicer varno skrita pod plaščem konferenčnega PR-ja je bila obljuba o ukinitvi gostovanja skoraj povsem anonimna, ampak bila je eden izmed korenčkov, ki so voditelje balkanskih držav pripeljali na Brnik.

Prišli so po obljubljeni datum polnopravnega članstva ali vsaj vozni red pristopnih pogajanj oziroma obljubo po odstranitvi zastojev in blokad znotraj približevalnih procesov, odšli pa so z obljubo, da bodo lahko v Evropo ceneje telefonirali. Sicer še ne takoj po konferenci, saj gre za proces. Namesto procesa približevanja, ki stoji, bo med državami zahodnega Balkana in EU-jem v prihodnjih mesecih tekel proces nižanja telefonskih stroškov.

Sliši se cinično in tudi je cinično, zato so pogajanja o roamingu predsedujoči skrivali kot kača noge in gospod Bell bi se verjetno sukal v grobu kot vrtavka, če bi vedel, kako je njegova zapuščina postala glavni predmet tajnih pogajanj visoke mednarodne konference … Ampak če še tako analiziramo uradne rezultate konference, telefonija slej kot prej sodi v sam vrh njenih dosežkov.

In ker si bodo tako balkanski narodi in narodnosti kmalu s pticami delili evropsko nebo, zavrzimo cinizem in poglejmo na situacijo realno.

Mobilna telefonija le ni tako minorna mednarodna komponenta, kot bi si človek predstavljal. Svoja življenja smo namreč Evropejci v veliki meri digitalizirali, jih spakirali v prenosne telefone, da jih lahko navdušeno šibamo sem ter tja po celini. Življenje v mobilnem telefonu je za mlade pa tudi odrasle generacije bolj realno kot dejansko življenje. Ko smo z covidnimi zaporami trendu dali še zadnji pospešek, se zdi, da je obsedenost z mobilno telefonijo civilizacijo, kot smo jo poznali, pripeljala do roba.

Hočemo povedati, da je za mladega Bosanca verjetno pomembneje, da bo lahko s pomočjo mobilnih podatkov poceni komuniciral z Nemčijo, kot pa mu je pomembna nejasna obljuba, kako se bo lahko v München brez potnega lista zapeljal enkrat do leta 2050. In obratno, da je za delavce v tujini bolj vznemirljiv obet cenovno primerljivega videoklica v Vršac, kot pa da bo lahko nekoč sodeloval na volitvah v Evropski parlament.

Pogajanja o ukinitvi gostovanja za države zahodnega Balkana v mobilnih omrežjih držav Evropske unije so strateško pomembna pogajanja – čeprav to pomeni, da bodo balkanskim voditeljem državljani, ki niso na zahod emigrirali že do zdaj, tja duhovno emigrirali v tistem trenutku, ko bodo lahko mobilne storitve uporabljali po primerljivih cenah.

Obstaja pa še drugi, spet cinični vidik de facto neuspeha slovenskega vrha Balkan-EU, ki so ga pred dnevi v pravo perspektivo postavile poljske vije-vaje.

Do zdaj je lahko amaterski preučevalec odnosa evropskih držav do širitve povezave na Balkan to politiko razumel kot politiko palice in korenčka. V glavnem korenčka. Ampak ker Evropa ne kaže več volje niti za to, z vitaminom »E« bogato zelenjavo, moramo odnos opredeliti z novo metaforo. Recimo ji »LPP-politika«! Medtem, ko so nekatere države iz povezave že izstopile, druge pa z izstopom koketirajo, postaja verjetno, da se bo lahko kdo nov pridružil takrat, ko bo nekdo povezavo zapustil. Kot je to pri vstopu v avtobus mestnega prometa; najprej moraš počakati, da nekateri izstopijo, šele nato lahko vstopiš ... Parafrazirano: »Višegajci ven, Balkanci noter!«

Predvsem pa zelo zunanjega opazovalca procesa približevanja držav iz »regije«, kot učeno rečemo ex-YU-državam po novem, čudi neverjetni smisel za pozabljanje subjekta približevanja samega. Jugoslovanski narodi in narodnosti, predvsem pa njihovi demokratični voditelji, kot da so pozabili na kataklizmo z začetka devetdesetih, ki je del celine pahnila nazaj v srednji vek. Mojstrstvo pozabljanja in imperativ spominjanja je tudi ena glavnih značilnosti razklane balkanske duše. Narodni jedrne Evrope, Nizozemci recimo, pa se devetdesetih in vojne spominjajo še kako dobro in bodo zelo težko krivce ali njihove potomce kadar koli spustili na svoje dvorišče.

Povedano drugače: če bi se jugoslovanski narodi v začetku devetdesetih razšli civilizirano kot so se Čehi in Slovaki, bi bili danes verjetno prav vsi člani evropske povezave in bi si moralo slovensko predsedstvo za svoj vrhunec izmisliti nekaj drugega … Predvsem pa bi lahko z Balkana v Evropo poceni telefonirali že vsaj od leta 2017.