Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.

Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …

Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače, v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.

Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh.
Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače, imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet, kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. "Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih."

Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.

Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja, recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! "Prevozi" so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.

"Prevozi" so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na "prevozih" že pojavljajo prvi profesionalci …

Pošteno lekcijo so "prevozi" dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let.

Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: "Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?"
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak, recimo, vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …

In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so "potni stroški" pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.

V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.

Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj, kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.