Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v lastno, diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: "Ali potrebujemo RTV?" kar hitro lahko pojavil tudi tisti: "Ali potrebujemo diplomate?" Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo posledično izgnani tudi naši.

Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem, ter seveda tudi doma, zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne zgradbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi jim pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.

In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti, recimo, Slovencev; zastrupitev samo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranje političnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti …, solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.

Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na razgovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.

Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je takšen. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena po krjaveljsko. Točno na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico, izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim nam ostanejo šanki in forumi.

Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in kriva pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim oziroma ne odzivom le zadel glavico na žebljico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji pričujoče oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani držijo Hrvaški svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, kot Junker sam, na majavih nogah. V takšni konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija ... Še sploh, če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.

Če je takšno, brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki dejansko oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.