Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.

Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32 leti. Današnji se dogajajo na Trgu republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.

Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.

Kar pri vsej zadevi čudi, je to, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.

Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …

Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.

Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?

Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik z eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …

Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče unovčiti znameniti bon, in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …

Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.