Matija Stepišnik Foto: BoBo
Matija Stepišnik Foto: BoBo

Potem ko je Hrvatom tako rekoč zagotovila, da se vstop v schengen nezadržno bliža, so ti zabavo, na kateri evropskih zastav praktično ni bilo, podžgali še pesmijo Marka Perkovića Thompsona. Torej tistega glasbenika, ki so mu v Nemčiji zaradi proustaških stališč koncert že kdaj prepovedali.

Cinična, a pomenljiva je bila hadezejevska "zahvala" "Mutti Merkel" s Thompsonom za podporo, na katero slovenska desnica, predvsem SDS, po obratu k Orbanu ne more več računati. Ali bo hrvaški premier za to dobil vrnjeno z obrestmi, ne vemo, je pa jasno, da je bolj ali manj sramežljivo koketiranje z nacionalizmom in suverenizmom EPP v tem mandatu že razklalo do te mere, da bo stranka evropske volitve končala s slabšim izidom. Tudi zaradi nesposobnosti, da bi se z ekscesi v lastnih vrstah soočili, ko je bil za to čas. Orbanova zamrznitev v EPP-ju se je pokazala kot začasni, a gnili kompromis.

Socialisti se EPP-jevskega ukvarjanja samih s seboj lahko veselijo, a je vprašanje, ali bodo oni zaradi tega kaj na boljšem. V finalu kampanje je njihov slovenski del, torej SD, izpostavil ukrepanje proti odtekanju denarja v davčne oaze. Čestitamo, sploh po tem, ko so domala cel mandat preživeli v koaliciji s šefom evropske komisije Junckerjem, nekoč prvim človekom davčne oaze Luksemburg, junakom afere LuxLeaks. Ki pa jo je EU-vrhuška uspešno pometla pod preprogo.

Še dobro, da je Bernard Brščič, vodja skrajno desne Domovinske lige, na nacionalki oni dan nehote izrekel, kar je bila zadnja leta prevečkrat značilnost evropske politike: doma govorimo eno, v Bruslju delamo drugo. A vsaj zanj se ni bati: na državnem Elesu ima boljšo plačo od predsednika vlade. Ker je izjemen energetski strokovnjak? Seveda ne.

Pod črto: četudi so bile napovedi dramatične, kampanja katarze o tem, kako pomembna je EU za prihodnost, ni prinesla. Doslej ni bilo velikega soočenja evropskih konceptov, pogledov na razvojne izzive, ampak v pomembni meri notranjepolitično prepiranje in tekma narcizmov majhnih razlik. Zato vztraja ta odbijajoči vtis, da so volitve v evropski parlament drugorazreden dogodek, natečaj za dobro službo tistih nekaj posameznikov, ki se vanjo podajo.