Voditelji članic EU-ja so v torek po petih dneh maratonskih pogajanj dosegli dogovor o svežnju za obnovo Evrope po pandemiji covida-19, ki vključuje prihodnji sedemletni proračun Unije v vrednosti 1074 milijard evrov in sklad za okrevanje v vrednosti 750 milijard evrov. Dogovor so voditelji Unije označevali za zgodovinskega, Evropski parlament pa je v četrtek dal vedeti, da z večletnim proračunskim okvirom ni zadovoljen.

Spet solidarnost?

Označevanje dogovorov za zgodovinske, še preden se uresničijo, je drzno, pri čemer pa je treba omeniti, da podlaga za take trditve tokrat dejansko obstaja. Vprašanje pa je, ali je že pravi čas za trepljanje po ramah. Vsekakor dogovor o odzivu na pandemijo prinaša pomemben retorični in vsebinski obrat – saj v pozitivno sfero razprav vrača besedo solidarnost, ki je z dolžniško in migrantsko krizo pristala med potencialnimi žaljivkami.

Že to, da je Evropska unija prvič privolila v delitev dolga oziroma na skupno zadolževanje v vrednosti 390 milijard, je izjemen korak za države, ki so prek reševanja dolžniških kriz v evrskih državah še pred kratkim skorajda tekmovale v soljenju pameti južnim članicam. Korak, ki se je še ob začetku pandemije zdel skorajda neverjeten. A zgodila se je Angela Merkel oziroma Emmanuelu Macronu se je zgodila Angela Merkel.

Če pri Macronu že lep čas lahko spremljamo stališča o tem, da se mora Evropska unija lotiti poglabljanja skupnosti tudi po tej plati, pa je Merklova to stališče očitno dokončno vzela za svoje v zadnjih tednih. Pri tem je očitno, da je njen skorajšnji odhod z oblasti velik motiv za postavljanje ustrezne zapuščine. Zasedanje voditeljev nemško kanclerko slika kot solidarno, kot voditeljico, ki presega ideološke in teoretične omejitve. V domačem političnem prostoru skrbi za to, da CDU posega med donedavne volivce socialdemokratov, ki se že lep čas spoprijemajo z vse nižjo podporo, po drugi strani pozicionira svojo desnosredinsko politično stranko stran od populistov na desnici. Da potrebuje Macron evropsko zgodbo o uspehu, je seveda jasno.

Luknje in težave

Verjetno ključno vprašanje za vse nas in njih je seveda, kakšne bodo dejanske posledice pandemije – ali jih sploh lahko predvidimo, če ne vemo niti, ali smo v prvem, drugem valu ali nemara valov sploh ni. Poleg tega se moramo vprašati, ali je tokrat potrjena solidarnost, enotnost med članicami zgolj en samoten primer, ali smo zares vstopili v novo normalnost. Tudi zato je zgodovinskost trenutka seveda pod vprašajem.

Če bodo države, ki so bistveno bolj prizadete zaradi posledic koronavirusa, postavljene pred zid vnovičnega nujnega zadolževanja in razprav o varčevanju, lahkotnosti, potem je tokratna bruseljska zmaga le brcanje pločevinke predse.

Način, kako se je kompromis zgodil, je namreč dokaz, da zgodovinskih premikov v evropsko solidarnost ni – varčne države, kot jim pravijo, so se zadovoljile z dogovorom, ko so same dobile višje rabate, Madžarska in Poljska, ki sta največji neto prejemnici iz evropskega proračuna, sta bili zadovoljni takrat, ko se jima je zdelo, da je dovolj zmehčana povezava med evropskimi sredstvi in vladavino prava. Povezava, ki je ni, a vendarle obstaja. Zdaj je zapisana v zaključkih evropskega sveta in kot taka ima zagotovljeno podlago za nadaljevanje – če nič drugega, za nadaljevanje razprav. Očitno je, da nezaupanje med zahodom in – če poenostavim – višegrajskim vzhodom, o(b)staja.

To je pokazalo tudi poznejše javno napihovanje glede tega, kdo je koga preigral in kdo je zmagovalec. Morda neprimerno, a to je vendarle dokaz pomena evropskega dogovarjanja in odraz večslojne evropske povezave, ki trenutno združuje vrednotno in ideološko izrazito raznolike voditelje. Ki pa, in to je verjetno ključna zgodovinska potrditev, so še naprej pripravljeni več noči preždeti skupaj za enoten cilj.

Za potrditev prepričanja, da svoje interese najlaže dosegajo prek EU-ja in s kompromisi, kakršen je, da z bankrotiranimi preprosto ni mogoče trgovati in uspevati.