Očitno je, da slovenska zunanja politika v zadnjem obdobju deluje bistveno bolj dejavna, vidna, a vendarle se ponuja vprašanje, ali je njena usmeritev dobro premišljena. Na prvi pogled je odgovor na to vprašanje jasen. Poti v tehnološko razviti Izrael in v Washington sta nedvomno obiska, ki bi si ju želel vsak premier ali zunanji minister. A tu se marsikaj postavi na glavo.

ZDA

Glede na to, kdo sedi v State Departmentu in koga čez dober mesec tam ne bo več, je časovnica ministrovega obiska nenavadna in sledi še bolj nenavadnemu stališču predsednika vlade glede izida volitev v ZDA. Mike Pompeo bo 20. januarja zgodovina, strateški dialog pa bo svojo dialoško naravo pokazal, ko bomo našteli morda tretji ali celo peti sestanek na tej ravni. Takrat bo tudi jasno, ali je minister sklenil strateško partnerstvo s Trumpovo ekipo ali z ameriško administracijo.

Pomenljivo je tudi – zagotovo sicer naključje –, da so ministri Evropske Unije prav v ponedeljek, ko je minister Logar obiskal "staro ameriško zunanje ministrstvo", razpredali o tem, kako obnoviti odnose z ZDA po novem letu s povsem drugimi sogovorniki v Washingtonu. V takih obdobjih, v kakršnem se je znašel predsednik Donald Trump, ko je t. i. lame duck, se pravi poraženi predsednik, ni v navadi, da bi se v Beli hiši ali v State Departmentu veliko dogajalo. In se tudi ne, saj se večina držav in gospodarstev pripravlja na njegovega naslednika.

Izrael

Tudi obisk v Izraelu je v osnovi stvar gospodarske diplomacije. Moč slovenske je vprašljiva, vemo pa za moč izraelske in ameriške. V Izraelu so sicer v nasprotju z ZDA obisku namenili več pozornosti. V konservativnem Jerusalem Post so zapisali, da premier Netanjahu vidi Slovenijo, podobno kot višegrajsko četverico, kot ključ do bolj proizraelske Evropske unije. To je verjetno lahko priznanje za vpliv male države, a z vidika Unije in njenih stališč do nezakonitosti naselbin na Zahodnem bregu, vztrajanju pri rešitvi izraelsko-palestinskega spora z vzpostavitvijo dveh držav, tudi znak za alarm. Časopis piše o tem, da se je Slovenija pod Janšo odmaknila od propalestinske drže bliže Izraelu. Pri čemer Bibi seveda računa na to, da je s tem pridobil enega od glasov, ki lahko glasujejo v izraelsko korist v Bruslju. Vsekakor nenavaden preobrat za državo, ki je še pred nekaj leti razpravljala o tem, da bi enostransko priznala palestinsko državo.

Belgija

Janševo nedavno pismo, ki je relativiziralo neprimernost poljsko-madžarske blokade sprejemanja večletnega proračuna, je našo državo na videz postavilo tja, kjer si znotraj Unije verjetno ne želi biti. Med tiste, ki enačijo argumente in populistične floskule ter načrtno skrbijo za to, da bajke o malopridnem Sorosu, zlonamernem vsiljevanju volje Bruslja, podpora zanikovalcem znanosti ali podnebnih sprememb, ne potihnejo. Slovenija seveda sodi v jedrni del najbolj povezanih držav Unije. S tem ima zagotovljeno moč besede, vlogo, ki jo je treba z aktivnim, tvornim pristopom izkoriščati. Naj sklenem z izposojenimi besedami predsednika države Boruta Pahorja iz Studia ob 17h pred dnevi: "Je pa treba paziti, da ostane vsem jasno, da sodimo v družino držav, ki si želi hitrega, pospešenega, učinkovitega povezovanja in ne želi tvegati razdora in razlik v EU-ju, zlasti ne na vzhod in zahod."