Pred britansko politiko so razprave o tem, kdo naj nasledi drugo predsednico vlade v zgodovini kraljestva. Trenutno več možnosti pripisujejo moškemu, torej nasledniku, na stavnicah pa najbolje kaže Borisu Johnsonu. Borisu, kot ga številni imenujejo, kar mu seveda godi, saj ga javnosti predstavlja kot enega od njih. Nekdanji zunanji minister Johnson je človek tisočerih političnih življenj, teflonski agent, ki se ga nič ne prime. Povedal je že cel kup neumnosti, na spletu lahko najdete cel kup posnetkov njegovih napak ali napačnih besed, a vendarle je politik, ki ga kličejo preprosto Boris, še naprej v igri.

A kaj želijo torijci? O letečih samorogih smo že pisali in zdi se, da so ti še naprej na jedilnem listu. Pardon, na dnevnem redu. Pogajanja z Brusljem na novo, na nož, za boljši izkupiček. Nič ne rečem, vse je mogoče. Seveda je povsem možno iti v Bruselj in zahtevati leteče samoroge, a vendarle je treba trezno predvideti, da bo izkupiček verjetno pičel. V Londonu sicer zelo očitno računajo, da bodo v Bruslju "veseli" novega sogovornika z Downing St. in da se bodo odprle možnosti za nove pogovore in popuščanja. Sploh v luči sprememb, ki se obetajo na čelu Evropske komisije, Evropskega sveta, se pravi na čelu institucij, ki sta osrednji pri pogajanjih o brexitu. Doslej so voditelji EU dajali jasno vedeti, da možnosti poseganja v ali spreminjanja samega dogovora o izstopu ni. In ker te možnosti ni, tudi zahteve po tem ne bi smele naleteti na topel sprejem. Pristop EU27, se pravi preostalih članic, je bil doslej jasen. Treba je bilo sporočiti, da brexit ni privlačen. A za britanske brexiteerje ostaja privlačen, če ne drugače vsaj v teoriji.

Sploh pa je treba stopiti korak nazaj. Theresa May je na koncu odstopila, ker ni uspela dogovora o brexitu pripeljati skozi parlamentarno sito. Isti poslanci in poslanke so ji dali tudi jasno vedeti, da bodo preprečili izstop iz EU-ja brez dogovora. Ker poslanci ostajajo v poslanski zbornici, menja pa se le vodstvo vlade, je bolj malo verjetno, da bodo novemu premieru dali drugačno sporočilo. A ni nemogoče. Preudarnost in modrost sta na preizkušnji. Prav tako odgovornost do volivcev, verjetno. Ti so na referendumu izglasovali brexit, na zadnjih evropskih volitvah pa močno nagradili stališče Nigela Faragea, ki ima zgolj eno politično usmeritev, torej brexit, pa čeprav na škodo lastnemu gospodarstvu ali družbi.

Še toliko referendumov verjetno ne bi spremenilo dejstva, da se trenutno osrednji stranki, Torijci in Laburisti na Otoku iščejo. Preštevajo in gledajo, kam bi usmerili politično barko. V zdajšnjih ocenah politične podpore jih (predvsem Torijce) prehitevajo Liberalni demokrati, tudi Zeleni. Tudi ta občutek politične izčrpanosti (v smislu izčrpanja samih političnih pristopov) je vodil Thereso May k odločitvi, da se umakne. Moramo ji priznati, da ima zelo dobro politično kondicijo in skorajda šampionsko vztrajnost, saj je porazi na poti do zmage (ki pa je na koncu ni bilo), niso spravili s poti.