Jose Mourinho je tako osvojil že osmi naslov državnega prvaka - zanimivo, v vsakem klubu je bil vedno uspešen v svoji drugi sezoni, tako pri Portu, Chelseaju, Interju, Realu in zdaj spet Chelseaju.

V primerjavi s prvim obdobjem je uspešno in hitro našel zamenjave za hrbtenico svoje ekipe - v udarno postavo so se tako uspešno vklopili Thibaut Courtois, Cesc Fabregas in Diego Costa. Od njegovega prvega obdobja ostaja gradnik na branilskem mestu - John Terry. Kapetan je po reprezentančnem slovesu poln energije in je še vedno eden najboljših branilcev na Otoku.

Šest sezon zapored aktualnemu prvaku ni uspelo ubraniti naslova, zdi se, da je Mourinho postavil temelje, da premaga to novonastalo tradicijo. Pri svojem delu je bil navajen številnih - tudi upravičenih - kritik, da je njegov nogomet precej dolgočasen in obrambno naravnan. Vsaj glede na ustvarjalni kader, ki ga ima. Morda bo zdaj na njegovi strani čas. Do zdaj nikjer ni zdržal več kot tri leta. Občutek imam, da se je vrnil v sredino, kjer lahko deluje v kosu tudi bistveno dlje, kot je v Italiji in Španiji.

Na kritike se najbrž ne ozira preveč, prav gotovo pa bo v naslednji sezoni še več energije usmerjene v Ligo prvakov. Ni skrivnost, da si lastnik Roman Abramovič največ uspeha želi ravno v tem tekmovanju, ne nazadnje pa Mourinho s Chelseajem nikoli ni premagal polfinalne ovire.

Preostali veliki klubi so se spotikali ob konsistentnost, ki je bila odločilnega pomena. Ključne točke se namreč niso delile na derbijih. Člani prve četverice, ki si je priigrala Ligo prvakov, so namreč v teh tekmah osvojili skoraj enako število točk (Chelsea 10, Man Utd 8, Arsenal in Man City 6). Preostali so se ukvarjali s svojimi daljšimi ali krajšimi krizami.

Arsenal si je tako še 18. zapored zagotovil Ligo prvakov, kar je res spoštovanja vreden niz. Arsene Wenger se sicer že leta in leta ukvarja s kritiko slabega kadrovanja, a sezono lahko spet reši z zmago v finalu FA-pokala, ki ga čaka konec tedna.

Manchester United se je po letu odsotnosti spet zavihtel v prvo četverico. Za višje cilje je bil usoden začetek prvenstva, a številna nihanja in igra, ki ni imela vedno repa in glave, navijačem ne vliva pretiranega optimizma. Trener Louis van Gaal ni imel najbolj srečne roke pri novih igralcih. Razočaranje številka ena sta Južnoameričana Angel di Maria in Radamel Falcao. Glede na količino vloženega denarja in odsotnost igranja v Evropi četrto mesto in sezona brez lovorike v domačih pokalih v resnici pomenita celo manjši neuspeh.

Liverpool je v lanski sezoni bistveno bolje unovčil neigranje v Evropi in bil do zadnjega v igri za naslov. Letošnja sezona je bila precejšnje razočaranje. Odhod stroja za zabijanje zadetkov Luisa Suareza se je poznal precej bolj, kot je bilo pričakovati, a to še zdaleč ni edini razlog, da je število doseženih zadetkov strmoglavilo s 101 na le 52.

Angleški klubski nogomet s to sezono zapuščajo (vsaj) tri velika imena: Steven Gerrard, Frank Lampard in Didier Drogba, ki so pustili res opazen pečat.

Omenjal sem predvsem klube, ki so se uvrstili v Ligo prvakov. V tem tekmovanju se letos niti enemu angleškemu klubu ni uspelo prebiti v četrtfinale. Trikrat zapored (2007-2009) so bili v polfinalu po kar trije angleški klubi.