Razpravljali so o tem, v kakšni Sloveniji in predvsem v kakšni Evropi želijo živeti. Zrelo, premišljeno in spoštljivo. Absolutno vedo, kaj bi radi, težava je v tem, so pripovedovali, da se o njihovi prihodnosti razpravlja brez njih.

Pripombe so imeli tudi na to, da so razprave politikov in političark premalo vsebinske in da se ves kisik v medijih namesto za to, kaj je kdo že naredil, kaj dela in kaj še bo, pokuri za medsebojna obračunavanja in napenjanja afer do neprepoznavnosti. Sendviči in vazali nedvomno prinašajo klike, za prihodnost države pa so te razprave vredne toliko kot nekaj dni star kruh.

Na tem, kar pravijo mladi, nedvomno nekaj je. Prvi izsledki Klipingove raziskave, s katero analizirajo medijsko pojavnost aktualne ministrske ekipe, namreč zaenkrat kažejo dvoje. Prvič, najpogosteje je v medijih prisoten predsednik vlade Šarec, razumljivo, sledijo pa mu Cerar, Bratušek in Leben. In drugič, pogostost medijskega pojavljanja ministrov in ministric je precej povezana z aferami. Ali drugače, ko je na vidiku škandal, je povpraševanja po njih veliko, redno delo ministrstev pa naj bi medije že precej precej manj zanimalo.

In to je tisto, kar mlade odvrača od participacije v politiki in na volitvah. Samo 15 % jih je bilo, npr. pred petimi leti dovolj motiviranih, da so glasovali na evropskih volitvah. 15 %. Ob stalnem demoniziranju politike in političnega, za kar vsi nosimo odgovornost, ni čudno, da se posamezniki po novem sami javljajo za ministrski položaj. Videti je, da so minili časi, ko so bile skoraj tako dolge vrste, kot so te dni za dobre krofe, dolge vrste kompetentnih ljudi, ki bi jih sploh zanimal položaj ministra oz. ministrice.

In v tednu, ko nas bodo polna usta krofov in ženskih pravic, v razmislek ta podatek: v naši prestolnici je približno 1800 ulic, veste, koliko jih je poimenovanih po ženskah? Kakšnih 50, od tega je ena sama v centru Ljubljane. Vsem prizadetim se za omembo tega podatka ne opravičujem.