Izjema so seveda pohvale. Na drugi strani so kar pogoste kazni za trenerje ali drugih uradnih oseb zaradi "nešportnega" ocenjevanja sodnikov. Znano je dejstvo, da sodniki ne smejo ali pa nočejo pred mikrofone ali kamere, kakšne so ocene nadzornikov ali strokovne komisije za opravljeno delo, so več kot vojaška skrivnost in še bi lahko našteval. To je očitno v krvi sodniških krogov, ki se med seboj, ko jih primerjaš med sabo bodisi po športih ali geografsko, ne razlikujejo kaj prida.

Poučili so me in vse bolj to tudi verjamem, da riba smrdi pri glavi. Torej pri ljudeh, ki v nogometnem primeru delajo pri ustreznih organih Fife in Uefe. Ti sprejemajo predpise, pravila in narekujejo kulturo vedenja. In seveda popolnoma normalno je, tako ni samo v športu, temveč najpogosteje v politiki, če ubogaš, si tudi nagrajen, če ne, pa … In tu je bistvo zgodbe. Nagrade, pa ne mislim na denar, so vedno dobrodošle. Najpogosteje je "ubogljivost" nagrajena z večjim številom sodnikov, ki sodijo na mednarodnih tekmovanjih in pogostokrat tudi z opravljanjem funkcij nadzornikov, delegatov … In na koncu so vsi zadovoljni, razen …

Večkrat sem se zamislil in se vprašal, zakaj je tako. Nimam natančnega odgovora, lahko samo razmišljam. Očitno gre za družbo, ki ima natančna pravila vedenja, in kar je pomembneje, ima super nadzor in vsak napačen korak kaznuje. Super, ko gre za spoštovanje sodniških pravil. Toda, ko gre za javnost, so tiho, brez sporočil za javnost, celo skrivajo jih. Šele čez čas opaziš, da tega ali onega, ki je kaj zagrešil, preprosto ni. Nekateri izginejo za vse večne čase. In kdo so ti, ki sprejmejo tak način delovanja?

Za slovenske sodnike bi seveda lahko natančno analiziral izobrazbeno strukturo, geografsko poreklo, kdaj in kje je storil prve korake, kdo je bil mentor, izkušnje in tako naprej. Za sodnike iz Evrope bi bilo že težje, če pa bi se lotil vseh mednarodnih sodnikov na zemeljski obli, pa je vse skupaj že kar utopično. Med izbranimi bi zagotovo našli prav vse poklice, najrazličnejše stopnje izobrazbe, bogato znanje tujih jezikov in še bolj raznovrstne hobije.

Pa vendar imajo vsi vsaj dve skupni točki: so absolutno ubogljivi in lahko vodeni. Zakaj? Najbrž je razlogov več. Zagotovo je pomembno to, da so v večini najboljši sodniki v zadnjem desetletju postali poklicni sodniki. Torej jim je sojenje, edini, kar dober, vir preživetja. Prav je, da zapišem, da imajo po svoje nomadsko življenje, saj večina najboljših na teden sodi tudi dve ali tri tekme, recimo v angleškem in katarskem prvenstvu. Ali pa če hočete, tekme mednarodnih pokalov in državnih reprezentanc. Ob treningu so zagotovo več ur na letalih ali drugih prevoznih sredstvih. Nič jim ne zavidam.

Jasno in v tem času je to očitno tudi sprejemljivo, da je pomemben tudi zaslužek. Natančni podatki potrjujejo, da ima že z rednim sojenjem v slovenski prvi ligi kot glavni sodnik izkupiček na koncu meseca v višini nekaj zajamčenih plač. Na mednarodnem področju pa so seveda zaslužki bistveno višji in že ena sama tekma v Ligi prvakov ali Evropski ligi zagotavlja nekaj tisoč evrov. Velika tekmovanja pa prinesejo zneske, ki so primerljivi z letnimi. Seveda tistih, ki zelo dobro zaslužijo. Nekaj deset tisoč frankov ali dolarjev. Za sodnike absolutno tudi velja, da vedno, kar je danes tudi pomembno, redno dobijo plačilo. Na tem področju so po različnih državah izredno iznajdljivi in inovativni. Pri njih ni dolžnikov.

No, seveda delo sodnikov ni lahko in prav je, da so primerno nagrajeni. Mene, ki prihajam iz medija, pa seveda moti njihov odnos do našega dela, ali če hočete, do javnosti. Preprosto ni informacij, viri so hermetično zaprti. Imam občutek, kot da se bojijo medijev in se jih raje izogibajo. Rad bi slišal pohvale in seveda tudi graje posameznikov od nadrejenih, analize, pojasnila. Sodniška stroka bi nas lahko marsikaj naučila in morda bi bilo kritik poročevalcev in reakcij javnosti manj. Vsekakor pa bi vse skupaj bilo bolj pošteno. Če bi uspelo v praksi tudi v Sloveniji doseči, da po tekmah sodniki tako kot trenerji in igralci komentirajo opravljeno delo, bi jih predlagal za kakšno odmevno državno nagrado. Pa sem skoraj prepričan, da mi tega ne bo treba storiti. Žal. Prepričan pa sem, da bi bilo precej manj napisanega in povedanega o opravljenem delu Mitje Žganca na tekmi Domžale - Olimpija.

Za konec pa morda kot vzor ali opozorilo primer iz Turčije, ko je glavni sodnik tekme, ki je s sumljivo (beri: napačno) odločitvijo oškodoval domačo ekipo in med TV-pogovorom z domačim trenerjem pristopil in se opravičil oškodovani ekipi, turški nogometni zvezi in združenju sodnikov (video spodaj). Ja, pa napovedal, da bo resno premislil, ali bo še nadaljeval sodniško kariero. Ni težava v tem, da narediš napako, temveč, da je ne priznaš, ne pojasniš javnosti (športnikom in navijačem) in se ne opravičiš.