S pomočjo njene rekordne sezone 2012/2013 sem želel predstaviti alpsko smučanje, ta čudoviti šport, v katerem Američani sicer uživajo na dopustu, ni pa to nekaj, kar bi gledali in spremljali v času, ko ni olimpijskih iger.

Ko je bil moj članek objavljen, so to v Sloveniji omenili tudi v poročilih na nacionalni televiziji. Slovenci so v svoji skromnosti navdušeni, če veliki tuji mediji opazijo njihove dosežke. In tisto sezono so ti zares bili vredni občudovanja.

V državi, ki se ponaša z gorovji, kot so Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, ki spadajo med najlepša in najdostopnejša na svetu, se ne zdi nič nenavadnega, da bodo njeni prebivalci briljirali v smučanju. Vendar pa do te mere? Čisto nekaj drugega bi bilo, če bi šlo za države z velikim številom prebivalcev, ki imajo mnogo večji bazen potencialnih športnikov in tudi bolj izpiljen sistem financiranja. Da pa se lahko dva milijona prebivalcev ne samo kosata, temveč tudi premagujeta športnike iz držav, ki so desetkrat, stokrat ali celo petstokrat večje, pa je resnično nekaj posebnega.

V Združenih državah, od koder prihajam, zimske športe takrat, ko ni olimpijskih iger, spremlja le peščica navijačev. Smučarski skoki so tam tako obstranski šport, da v času, ko to pišem, ekipa nima niti strani na Wikipediji. Pravzaprav nisem niti vedel, da imajo Združene države ekipo, dokler nisem gledal tekme, v kateri sem navijal za Slovenijo. Moral sem dvakrat preveriti, ali vidim prav, ko sem zagledal čelade ameriške ekipe, s katerih se je bleščal logo uradnega pokrovitelja – Hrama Gorjan, majcene lokalne picerije iz soseske v bližini mojega doma ... ne v Ameriki, temveč tu, v Sloveniji. Kot kaže, niso mogli prepričati nobenega ameriškega podjetja, da bi jih sponzoriralo, vendar pa so (seveda) imeli slovenskega trenerja in tako za pokrovitelja dobili poceni podeželsko picerijo iz Slovenije. To se mi je zdelo naravnost imenitno!

Pogosto slišim, da ljudje uporabijo majhno število prebivalcev Slovenije kot neke vrste ščit. Opravičilo. "Tako majhni smo, seveda sodniki ne bodo na naši strani." Ali pa, če izgubimo: "Nobenih možnosti nismo imeli, poglejte, kako majhni smo." Vendar pa sam to, da smo majhni, vidim kot orožje. Ko gre za kakršno koli raven mednarodnih uspehov, najsi bo v podjetništvu ali športu, je to toliko bolj impresivno prav zato, ker smo majhni. Tudi to stališče slišim, še posebno ko gre za šport: "Poglejte, kako majhni smo, pa smo kljub temu tako uspešni." Vesel sem, da smo majhni. Zaradi tega ni pričakovanj ali pritiska, da moramo zmagati, vsaka zmaga pa je le še slajša.

Glede na to, da sem Američan, boste morda pomislili, da na olimpijskih igrah navijam za Združene države Amerike. Nikakor! V veliko večje zadovoljstvo mi je navijanje za Davida v njegovem boju proti Goljatu. Slovenija je kot David med državami: majhna in nevpadljiva, ki pa pogosto preseneti in preseže veliko večje od sebe. Ko se David in Goljat pomerita, vsi pričakujejo Goljatovo zmago, in če res pride do nje, le kolektivno skomignejo z rameni: "Seveda je zmagal Goljat, kaj pa ste pričakovali?" Če pa izgubi, je to nekaj šokantnega. Na olimpijskih igrah je ves pritisk na velikih državah. Pričakujemo, da bodo Rusija, Kitajska, Nemčija in Združene države zmagovale, saj imajo ogromno potencialnih športnikov, ki jih lahko po potrebi vpokličejo, ter veliko bolj razdelano infrastrukturo za njihovo treniranje in financiranje. Vendar pa je daleč bolj vznemirljivo takrat, ko zmaga ena od "David" držav. In Slovenija je dežela Davidov, še posebno v športu.

Kolektivni nacionalni ponos in podpora nista več usmerjena v vojake, temveč v športnike. Spomnim se, kako sem o tem premišljeval leta 2004, ko je moja najljubša bejzbolska ekipa, Boston Red Sox, končno osvojila svetovno serijo, potem ko jim to 86 let, čeprav so praviloma vedno veljali za obetavno ekipo, to ni uspelo. Najbolj nepozabno pri zmagi je bilo, ko si je eden od naših metalcev, Curt Schilling, tako močno poškodoval nogo, da so bile njegove nogavice prepojene s krvjo, vendar pa je kljub temu metal naprej – in zmagal. Bil je kot admiral Nelson v bitki pri Trafalgarju ali pa Henrik V. v bitki pri Agincourtu. Vojščak, ki se v bitki poškoduje, a kljub temu mukoma pripelje sebe in svojo ekipo do zmage. Legendarno.

Slovenci svoje športne junake vidimo na podoben način. Nanje smo ponosni, občudujemo jih, kujemo jih v zvezde, zanje smo hvaležni. Že zgolj omemba njihovega imena lahko nekatere možate, bradate možakarje gani do solz. To je najočitneje pri Luki Dončiću, najslavnejšem in najbolj priljubljenem Slovencu na svetu, ki je na dobri poti, da postane največji košarkar vseh časov. V svojem članku o Tini Maze sem to označil za Michaela Jordana alpskega smučanja. No, Luka Dončić bo pravega Michaela Jordana prav mogoče sklatil s košarkarskega prestola! Imamo presenetljivo veliko športnikov, za katere bi lahko uporabili ameriški akronim G.O.A.T., ki pomeni "največji vseh časov". Tinina sezona je bila rekordna, tako pri ženskah kot moških. Janja Garnbret je najboljša tekmovalna plezalka v zgodovini, brez konkurence. Poglejte Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, oba na kolesarskem vrhu.

Podobni občutki so me prevevali ob gledanju slovenskih športnikov na olimpijskih igrah prejšnji teden, ko sta dve izmed naših "Davidov", Urša Bogataj in Nika Križnar, osvojili zlato in bron v smučarskih skokih. Še posebno nas ganejo zgodbe ljudi, ki so se na poti do veličine izvlekli iz težkega položaja, v katerem bi večina obupala. Urša Bogataj je bila še pred kratkim poškodovana, zaradi česar je bil njen skok za zlato medaljo in slavo še toliko slajši.

Zgodba o neverjetnem preobratu in zmagoslavju, ob katerih me še vedno oblije kurja polt, je zgodba Petre Majdič. Petra, ki je druga najuspešnejša tekačica na smučeh v zgodovini svetovnega pokala, je na olimpijskih igrah leta 2010 navdušila občinstvo po vsem svetu. Na ogrevanju za klasični sprint je Majdič zdrsnila s proge v tri metre globok jarek med skale. Pri tem je polomila obe smučarski palici in konico smuči, kar pa je bila še najmanjša težava – zlomila si je namreč tudi pet reber, zaradi česar je sledil še pnevmotoraks. Kazalo je, da je njenih olimpijskih sanj konec. Vendar pa je kljub bolečinam tekmovala naprej. V polfinalu je eno od polomljenih reber prebodlo njena pljuča, zaradi česar so se sesedla. Tudi to je ni ustavilo. V finalu se je borila kot levinja in si v osupljivem razpletu priborila bronasto medaljo. Temu se reče herojstvo. Že ko pomislim na to, dobim kar malo solzne oči od ponosa.

Navijanje za športnike iz svoje države je najboljši način za izražanje nacionalnega ponosa. Tu ni politike, dejanske bitke pa so nadomestile prirejene različice, v katerih sicer še vedno slavijo vrhunske fizične sposobnosti, vendar pa pri tem ni treba nikogar ubiti. Vedno bo vznemirljivejše navijati za tiste, ki imajo na videz manj možnosti za zmago, in Slovenija bo vedno ena od njih. A da se razumemo: resda smo majhna država, vendar pa smo tudi država, polna junakov. Dolgočasno in predvidljivo je, če zmaga Goljat. Navijajmo torej še naprej za naše Davide.

K navijanju za slovenski šport so me najprej pritegnile naše alpske smučarke. Ena od najboljših je Ilka Štuhec. Bila je trikratna mladinska svetovna prvakinja v treh različnih disciplinah in nato svetovna prvakinja v smuku v letih 2017 in 2019. Imel sem srečo, da sem jo lahko intervjuval za novi podkast, ki ga vodim, Feel Slovenia, ki je uradni podkast Slovenske turistične organizacije. Tukaj se lahko nanj naročite in ga brezplačno poslušate. Vse leto bomo dodajali nove epizode – med drugim bo v kratkem objavljen moj intervju z Janjo Garnbret.