Bilo je v Parizu konec maja 2011. Novak Đoković se je brez težav uvrstil v 3. krog Roland Garrosa, s čimer je dosegel 40. zaporedno zmago v sezoni. Predtem je osvojil turnirje v Melbournu, Dubaju, Indian Wellsu, Miamiju, Beogradu, Madridu in Rimu. Vrhunski tenis je že več let zaznamovalo rivalstvo med Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom. Čeprav je bil Đoković že dolgo na prizorišču, nihče ni pričakoval, da bo tako resno vstopil v boj za status najboljšega teniškega igralca na svetu.

V letu 2011 pa se ni le vmešal v boj za teniški vrh, ampak ga je odločno osvojil. Dolgoletnim spremljevalcem ni bilo jasno, kje leži vzrok za tak napredek. Spomladi tega leta so se razširile govorice o posebni prehrani, ki naj bi Srbu dala prednost. Ko so ga novinarji na tiskovni konferenci v teniškem kompleksu Roland Garrosa spraševali podrobnosti o prehrani, se je igralec odzval z zgornjim citatom. Dva Američana v vrsti za menoj sta zašepetala: "Arogantnež, gotovo se dopingira."

Đokoviću je dejansko uspel neverjeten preskok: na zadnjih devetih turnirjih za grand slam je zmagal kar petkrat, nazadnje v nedeljo, ko je še četrtič osvojil Melbourne. Predtem je od Roland Garrosa 2007, ko se je na turnirjih velike četverice prvič prebil v polfinale, na 15 turnirjih zmagal le enkrat. A še zanimivejši je bil njegov odnos do igre. Teniški poznavalci so mu pogosto očitali, da se je v kriznih trenutih prehitro vdal. Na grand slamih tako zasledimo kar štiri primere, ko je predal dvoboj zaradi lažjih poškodb ali slabosti. Nazadnje se je to pripetilo v Melbournu 2009.

Novi Novak Đoković predaje več ne pozna. Srbski šampion seveda ni robot, ki bi neprestano mlel in zmagoval s 3:0. Še vedno namreč sem pa tja zapade v krizo, ko se komaj premika, včasih zašepa, spet drugič ima težave z vidom, tretjič vsi forhendi letijo ven z igrišča, Đoković pa le besno z rokama riše po zraku čudne gibe. Gestikulacije, ki igralcu na drugi strani mreže kažejo, da je Đoković na robu poraza, da potrebuje le še (v boksarskem žargonu) en konkreten udarec, ki bi ga nokavtiral. A Đoković se ne predaja. Od Melbourna 2011 je moral na grand slamih tako sedemkrat igrati pet nizov, zmagal pa je kar šestkrat. Nazadnje v osmini finala letošnjega Melbourna, ko se je šele z 12:10 izvlekel proti Stansilasu Wawrinki.

Ne bi si upal trditi, da ga odlikuje najboljši, najhitrejši ali najelegantnejši udarec na svetu, vsekakor pa si upam trditi, da je zadnji dve leti mentalno najboljši igralec v že tako ali tako izjemno izostreni konkurenci. Ta psihološka prednost je tudi vzrok, da si enostavno upa narediti potezo več. Vprašajte le Rogerja Federerja, ki je imel v svoji karieri proti Srbu že nekaj žogic za zmago, robot na drugi strani pa je na servis Švicarja hladnokrvno zadel winner. In to ne enkrat.

V veliki četverici, ki svetovnemu tenisu neprestavno vlada že vrsto let, pa se Đoković razlikuje tudi po svoji stopnji razkrivanja čustev. Federer je džentelmenski (sem pa tja spusti tudi kakšno solzo), Nadal zadržan, Murray dolgočasen, Đoković pa je poln čustev, nemalokdo bi rekel, da tudi preveč samozavesten ali celo bahav. Po zmagah v finalih največjih turnirjev tako nemalokrat slišimo glasne krike, zmagovalne poze in/ali trganje majic. A tudi to je Đoković, to je sestavni del njegovega značaja, brez katerega si v škripcih ne bi upal udariti nemogočega, a zmagovalnega udarca. Robot, ki se napaja s čustvi.