Ministrska ekipa Mira Cerarja ne daje odgovora na ključno vprašanje, ali ji bo uspelo izvleči državo iz spirale krize, v kateri je ujeta že več kot šest let. Tudi zato, ker je Cerar izbral tretjino širši javnosti neznanih kandidatov.

Deloma zato, ker je z obljubo o novih obrazih dobil volitve, a zagotovo tudi zato, ker na nekaterih resorjih druge izbire sploh ni imel. Najboljši kadri ministrske ponudbe že nekaj mandatov, odkar je ugled politike zdrsnil na dno, praviloma odklanjajo.

Novinci bodo seveda pod drobnogledom tekmecev in javnosti, še zlasti njihova moralna neoporečnost. Kot prvi med njimi bo na resni preizkušnji minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki ga že na začetku mandata čakajo pogajanja s sindikati javnega sektorja, težka 350 milijonov evrov.

Cerar s politično neizkušenimi ministri tvega, še zlasti zato, ker med novince spada tudi sam. Njegov nesporni adut je finančni minister Dušan Mramor, poleg največjega presenečenja ministrskega seznama, Gorana Klemenčiča, ki svojo nesporno avtoriteto na področju boja proti korupcije zdaj prenaša na tvegano polje politike.

Zanimivo pa je, da bo Klemenčič pravosodni in ne denimo notranji minister, kar bi lahko pripisali tudi domnevnim prvim praskam v stranki Mira Cerarja, zaradi katerih Bojan Dobovšek ostaja poslanec. Izbira Klemenčiča ima močan simbolni pomen, če bo seveda nekdanji vodja protikorupcijske komisije tokrat dokončal mandat.

V vladi pa ostaja tudi več kot tretjina politično izkušenih kadrov DeSUS-a in socialne demokracije. Cerar železnega pravila strankarskih kvot ni spremenil, kar je v vlado pripeljalo tudi ministre, ki jih kvalificira predvsem prava politična izkaznica.

A seveda lahko tudi presenetijo. Izkušnje kažejo, da sta za politično stabilnost ključni avtoriteta vodje in koalicijska enotnost. Prav tu se skriva največja past prihodnjega mandata. Če Cerar ne bo politično najmočnejša oseba prihodnje vlade, bo tudi nova ekipa ob prvi resni preizkušnji krenila po poti svojih predhodnic.