Moskovska parada je dogodek, na katerega se pripadniki elitnih enot ruske armade pripravljajo tako rekoč vse leto. Svojevrstni paradni continuum. Izjeme, ko parad ob dnevu zmage v času Borisa Jelcina ni bilo, so v ruski nacionalni zavesti primer zdrsa v tradiciji. Pustimo ob strani, da nekateri dvomijo, ali je prav razkazovanje vojaške moči primeren način izražanja pietete do padlih. Vsako okolje ima svoje navade in poglede in ruski so takšni. Pomembnejše je sporočilo, ki ga svet, Evropa, vsaka posamezna država, tudi Rusija, pošiljajo po preteku sedmih desetletij, odkar so preživeli v najhujši moriji rekli: "Nikoli več." Ker je bila zaobljuba snedena že kmalu po tem, ko je bila izrečena, ne bi smeli biti presenečeni, da to sporočilo nima prepričljive komponente miru in dialoga. Zaradi aktualnih razprtij, povezanih z geopolitičnim merjenjem moči, katerega žrtev je Ukrajina, je dogajanje, povezano z udeležbo na paradi na Rdečem trgu, dobilo bolezenski odtenek. Rdečico v Rusiji, kjer zmago praznujejo še bolj zavzeto – če je to mogoče –, kot bi jo sicer, bledico v Ukrajini, na katero dežujejo obtožbe o gojenju neonacizma, ampak kjer skušajo dokazati, da je bila zmaga v drugi svetovni vojni tudi njihova. In z mrzlico na Zahodu, kjer so skušali najti primerno definicijo, kje se pieteta konča in začenja dnevna politika.

Paradna diplomacija je dobila zanimive zasuke. Generalni sekretar OZN-a Ban Ki Mun se je odločil za strategijo "jaz sem na strani vseh", kar je za šefa svetovne organizacije razumljivo. Obiskal je Ukrajino, vznemirjeno zaradi "zahodne popustljivosti do Rusije", se v Gdansku udeležil evropske svečanosti ob dnevu zmage in šel tudi v Moskvo. Nemčija, ki ves čas poudarja, kako zelo se zaveda svoje krivde za vojno, je izvedla spretni manever: minister Steinmeier je s kolegom Lavrovom v četrtek v Volgogradu polagal vence, dan po paradi bo isto naredila kanclerka Angela Merkel v Moskvi. Češki predsednik Miloš Zeman se je po "boju" z ameriškim veleposlanikom v Pragi odločil za pot v Moskvo, parado pa, kot se je izrazil neki češki novinarski kolega, gledal v televizijskem prenosu iz palače češkega veleposlaništva na ulici Juliusa Fučika v Moskvi. Zahod je tukaj verjetno zamudil dobro priložnost, da bi Rusiji pokazal poenotenje v dnevni politiki in enotnost v zgodovinskem spominu, in v Moskvo poslal vse svoje voditelje, ki pa bi v zagovor svojih pogledov v času parade zasedali v bližnjem hotelu Nacional ali Carlton Ritz, nato pa po tem, ko bi se se vojaška mašinerija odkotalila od Kremlja po Tverski ulici navzgor, položili svoje vence na grob neznanemu junaku v Aleksandrovem parku ob kremeljskem obzidju. Ampak za kaj takšnega sta potrebna enotna ocena in usklajeno delovanje, ki ga ne bi omejevala stvarna nevarnost, da bi Kremelj prihod zahodnih voditeljev, četudi ne bi prišli na parado, v svoji javnosti razložil kot podporo ruski politiki.

In Slovenija? Naša država, tako neuspešna v iskanju skupnega imenovalca lastnega obstoja, ki je, kot je dejal Peter Kovačič Peršin, na formalni ravni za spravo naredila tako rekoč vse, spravila pa se ni, je v diplomatskem pogledu ravnala modro. V Moskvo je poslala ministra Erjavca, ki jo tako predstavlja na višji ravni kot večina evropskih članic, v Slovenijo pa julija povabila ruskega premierja Dmitrija Medvedjeva. Znak suverene politike, je dejal Karel Erjavec. Ampak s tem pridevnikom je treba biti previden. Utrjevala sta ga vsaj dva predhodna obiska – nemški v podobi Frank-Walterja Steinmeierja in francoski v podobi Laurenta Fabiusa. Da vse skupaj ne bi bilo videti kot zajtrk v jedilnem vagonu nemško-francoskega vlaka, se je v Ljubljani ta teden sestala še slovensko-ruska medvladna komisija in minister Erjavec je nazdravil s sopredsedujočim kolegom, ministrom za množične komunikacije Nikolajem Nikiforovom. Seveda, dobrodošli, Nikolaj Anatoljevič, zmeraj smo vas veseli. Ampak četudi je bilo zasedanje komisije na dnevnem redu že pred meseci, je v tem trenutku intenzivnost dokazovanja prijateljstva z Rusijo videti kot pregibanje palice, kot pravi ruska primera. In preizkušanje, kdaj se bo palica zlomila. Novi spomenik sovjetskim in ruskim vojakom v Sloveniji? V državi, kjer zaradi neenotnih ocen povojnega dogajanja in dnevnopolitičnega krošnjarjenja vsi predstavniki tako imenovane elite niti na skupno proslavo ne morejo priti? Kaj pa je narobe z murskosoboškim spomenikom? Pa s kapelico na Vršiču? Je tudi – upam, da še zmeraj nastajajoči – muzej sovjetskih ujetnikov v mariborskem Stalagu preveč parcialna rešitev?

Partnerstvo se dokazuje z gospodarskimi projekti. Spomenike že imamo. Z vsem spoštovanjem. Lotimo se že enkrat tega zrelostnega izpita. Paradna diplomacija je v redu, ko je treba loviti ravnotežje pred taktičnimi izzivi, ampak to ne more biti strategija oblikovanja prihodnosti. Postavimo na laž Eugena O'Neilla, ki je trdil, da ni sedanjosti in prihodnosti, le preteklost, ki se vedno znova vrača.