Naša novinarka je bila s snemalcem na poti na teren. Zatopljena v zgodbo tistega dne sprva ne opazi znane postave v ofucanem suknjiču, ki hodi tik pred njo. Pozorna postane šele, ko oseba večkrat ponovi ime in priimek njene redakcijske kolegice.
Zadnjih nekaj besed je ostalo za zgodovino zapisanih tudi na kameri: "Prečekiraj jo. Ima neprofitno stanovanje. Kako je prišla do neprofitnega stanovanja, kaj dela njen tip, aja, vrtec … koliko plačuje vrtec … preveri še na Revizorju, koliko ji plačuje televizija. Poglej, ali lahko še kaj izbrskaš. Kar koli najdeš, bo koristno."
S tem se je pogovor končal. Tiskovni predstavnik največje opozicijske stranke je oddal naročilo. Samo ugibamo lahko, komu je bilo namenjeno. Morda strankinemu prijatelju, ki zbira podatke, morda koristne za diskreditacijo in profesionalno likvidacijo domnevnih nasprotnikov; morda piscu katerega izmed strankinih glasil, ki poslušno izpolnjujejo želje svoje politične opcije, kdo ve. Oboje je enako umazano in služi istemu namenu: imeti protiorožje novinarskemu razkrivanju in novinarski radovednosti.
Metoda je znana in učinkovita. Kmalu bo morda izšel bedast članek, ki ne bo povedal veliko. Vseboval bo zgolj namige in insinuacije. Brez dvoma bo seksističen, morda šovinističen. Nič v tem članku ne bo podprto z dokazi. Temu taki zapisi tudi niso namenjeni. So zato, da zasejejo dvom, da med prejemniki sporočila vzbudijo nezaupanje. Kljub temu so lahko izjemno učinkoviti. Strah, ki ga povzročijo, žrtev paralizira in umori iniciativo.

Omenjeno novinarko imam rada, ker je delavna, pogumna in neposredna. Kar nekaj ljudi imamo v uredništvu, ki so pri svojem delu zelo dobri in zelo profesionalni. So tisto suho zlato, ki ostane, ko se končajo vsakokratni uredniški mandati.
Opisana epizoda v morju slovenske politične mlakuže seveda nima globljega pomena. Ne zasluži ne poveličevanja, ne zasluži tarnanja in ne samopomilovanja. Je zgolj še en, najnovejši, dokaz, da smo tudi novinarji izpostavljeni strankarskim preverkam in organiziranim poskusom blatenja. Zagotovo ni prvi, ni možnosti, da bi bil zadnji. Je zgolj še eno opozorilo, da smo vsi nadzorovani, da smo vsi potencialne tarče. Je preprosto ena izmed umazanij, ki preplavlja naše politično prizorišče, ker to dopuščamo. Ker dopuščamo umazana obračunavanja in ker s svojo pozornostjo hranimo diskreditacijske stroje.
Res, politično-medijski spektakel je enako umazan v Veliki Britaniji in v Nemčiji. Razlika je v provincialnosti prizorišča, ki ne nudi varnega zavetja in umika, ni možnosti pobega. Je zgolj "mesto, ki se vedno smehlja, kadar obrekuje, in vedno obrekuje, kadar se smehlja; sejmišče strahopetnosti, sramotni kamen odkritosrčnosti, Olimpija hinavstva, Ahilova peta brez Ahila."
Tako je Ljubljano pred skoraj stoletjem opisal Izidor Cankar. Nič kaj dosti se ni spremenilo.