Puričevo slovo vladnim vrstam bi po naših informacijah utegnilo biti povezano z razmerami in zlasti z odnosi v Službi vlade za razvoj. Minister, četudi je bil imenovan na predlog Alenke Bratušek, menda ni več prenašal kratenja avtonomije in dolgih lovk infrastrukturne ministrice. Če to drži, predstavlja ta okoliščina za premierja Marjana Šarca še enega v vrsti opominov, da je Alenka Bratušek s svojim agresivnim ravnanjem verjetno najmanj stabilen člen njegove vlade.

Napetosti s premierjem izvirajo že iz časa oblikovanja vlade, ko ni dobila želenega podpredsedniškega mesta. Svoj odnos je takoj na začetku mandata zaostrila z upokojenskim prvakom Karlom Erjavcem glede upokojenskega regresa in z bivšim premierjem Mirom Cerarjem pri drugem tiru, med prvaki strank pa je kot prva morala lizati politične rane, ko je zaradi neprimernega vedenja s službe vlade za razvoj odletel njen minister Marko Bandelli.

Odhod že drugega ministra za kohezijo iz njene kvote pa je le poslabšal že tako slab teden Alenke Bratušek, potem ko je na četrtkovi seji vlade pogorela s predlogom spremembe ustanovnih aktov dveh energetskih družb na način, da bi ministrski zbor dajal soglasje k imenovanju direktorjev – kot ji je to nedavno uspelo v primeru družbe SODO. Potem ko so ministri – seveda zaradi odziva javnosti v primeru SODA – zavrnili njen predlog, je poslala ostro sporočilo, da se bo treba v koaliciji resno pogovoriti o vrednotah Šarčeve ekipe; četudi so ministri sledili vrednotam in smernicam OECD, medtem ko se Bratuškova z željo po vplivanju na imenovanja direktorjev v energetiki zateka desetletje nazaj, preden smo leta 2011 takšne prakse odpravili.

Zato ima predsednica stranke Alenke Bratušek prav – res se je treba v koaliciji pogovoriti o vrednotah. Še zlasti o vrednotah infrastrukturne ministrice. Morda še preden najdejo novega ministra za razvoj in kohezijsko politiko.