Letošnje nagrade Ameriške filmske akademije so sporne. Nekateri so napovedali bojkot slovesnosti, ker ni nominiran niti en temnopolti igralec in je zares čudno, da je Akademija popolnoma zavrnila film Beasts of No Nation (2015, Cary Joji Fukunaga) o afriških otrocih vojakih in igralca Idrisa Elbo. Ampak je tudi škoda, da Tom Hardy ni bil nominiran za svojo briljantno igro v dvojni vlogi zloglasnih dvojčkov Reggieja in Ronnieja Kraya v Legendi (Legend, 2015, Brian Helgeland). Lahko se tudi sprašujemo, zakaj Carol (2015) Todda Haynesa ni bila nominirana za najboljši film. Ali je istospolna ljubezen Ameriški filmski akademiji dopadljiva le, če se konča tragično, kot v Gori Brokeback, ki sicer glavne nagrade ni dobil? In zdi se, da je ostala odlična črna komedija Podlih osem (The Hateful Eight, 2015) Quentina Tarantina spregledana, kar se tiče največje ameriške filmske nagrade prav zaradi tega, ker je črna komedija, in to nesramna. Ali si tako plehka in pogreta zadeva, kot je Marsovec (The Martian, 2015) Ridleyja Scotta, zares bolj zasluži nominacijo kot ta dva veliko zanimivejša filma?

Največji film na letošnji podelitvi oskarjev pa je v kategoriji tujejezičnega filma: madžarska drama o holokavstu Savlov sin (Saul fia, 2015), mojstrovina (in prvenec) Lászla Nemesa. Režiserjeva uporaba zvoka in majhne globine snemalnega polja nam pokaže Auschwitz na najučinkovitejši in najstrašnejši način, kar smo ga do zdaj videli v igranem filmu.

Očiščeno, ampak ganljivo
Tisto, kar je v tekmi za glavno nagrado, pa v glavnem sploh ni slabo. Daleč od tega. Soba (Room, 2015) Lennyja Abrahamsona je čuden film. Tisto, kar je čudno, je, da je tako dober, kot je. Čeprav gre za žensko in otroka, ki ju je imel manijak leta ujeta, ta film ne obuja spominov na grozote Josefa Fritzla ali podobnih primerov. Če bi, verjetno ne bi bil med nominiranci. Je pa dober primer filma, ki je nominiran: film, ki opere svojo strašno temo tistega najstrašnejšega, ampak je tako dobro igran in režiran, da gledalcu zleze pod kožo (ali vsaj meni).

To drži tudi za zelo spretno zrežiran in odlično odigran prvenec Johna Crowleyja Brooklyn, staromodno, ampak zares dobro narejeno priseljensko zgodbo. V današnjem času migracij se lahko uporabi kot opomba, da so bili časi, ko so bili tudi Evropejci selivci. Zgodba o mladi Irki Eilis (čudovita Saoirse Ronan), ki iz Irske emigrira v newyorško četrt iz naslova. Scenarij Nicka Hornbyja in Crowleyjeva režija sta polna izbranih podrobnosti: junakinja na svojem zadnjem plesu na Irskem, preden gre v Ameriko, ali prizor, v katerem jo sostanovalki v brooklynskem penzionu učita, kako jesti špagete, preden gre na večerjo z družino svojega italoameriškega fanta. To je dober film o domotožju in novih začetkih, z odlično igro tudi v majhnih vlogah, kjer še posebej izstopa velika irska igralka Brid Brennan kot lastnica trgovine, ki je upodobitev malomeščanske pokvarjenosti.

Dobri Američani, vprašljiva Amerika
Prvič po štirih letih, ko je bil nominiran odlični Lincoln (2012), se je v tekmi za najboljši film spet znašel tudi Steven Spielberg. V Mostu vohunov (Bridge of Spies, 2015) se Spielberg po ameriški državljanski vojni, prvi in drugi svetovni vojni ter holokavstu loti še hladne vojne na sebi svojstven način, kar pomeni, da gre za poštenega in načelnega Američana, tudi če je sama Amerika prikazana kot nepoštena.

To je pravi liberalni film: en sam mož lahko opere vso družbo krivde. Tom Hanks je, seveda, domač v vlogi Jamesa Donovana, odvetnika, ki mu je ukazano, da zastopa ujetega sovjetskega agenta Rudolfa Abela, in ko Rusi leta 1960 sestrelijo ameriško vohunsko letalo, da organizira zamenjavo Abela za ujetega ameriškega pilota. Most vohunov slikovito obuja čas, ko so se vohuni in lovci na vohune v mehkih klobukih preganjali po newyorški podzemni železnici in ko je boj proti komunizmu prav tako kršil načela ameriške ustave, kot jih je desetletja pozneje kršila vojna proti terorizmu. Če bi se film končal z izmenjavo vohunov na mostu Glienicke med Berlinom in Potsdamom, bi pustil za sabo občutek navadnih ljudi, ujetih v ideološkem boju, ki jih presega. Ampak Spielberg konča film na tako tolažilno patriarhalen način, da gledalcu lahko postane neprijetno. Vedno pa je čutiti tisti dvoumen odnos do ljudstva, izmenično sentimentalen in prezirljiv, ki je značilen za kinematografijo Združenih držav. Takšen je pač Spielberg: sprejeti je treba sentimentalno skupaj s pronicljivim.

Tudi V žarišču (Spotlight, 2015) Toma McCarthyja je posnet po resničnih dogodkih. Gre za novinarje dnevnika The Boston Globe, ki so razkrili porazne razsežnosti pedofilije v Rimskokatoliški cerkvi v Bostonu leta 2002. Film sledi njihovi raziskavi, ki razkrije povezave med Cerkvijo, policijo in tožilstvom, ki delajo skupaj, da bi prikrili zločine duhovnikov. V žarišču je pohvalna slika novinarjev kot glas tistih, ki ga nimajo. Film ima vse za odlično ameriško liberalno novinarsko dramo, kot sta bili Vsi predsednikovi možje (All the President's Men, 1976, Alan J. Pakula) ali Prebujena vest (The Insider, 1999, Michael Mann). Dobro so ga sprejeli kritiki in je ganil veliko ljudi. Meni pa se je zdel brez življenja; nikakor se ne otrese določenega mrtvila v tempu. V filmu je močna sama zgodba, pripovedovanje te zgodbe pa je bolj mlahavo. Potreben film, ki bi moral biti veliko boljši, kot je.

Kako je propadel svet
Nekaj popolnoma drugačnega je Velika poteza (The Big Short, 2015) Adama McKaya, čeprav je tudi ta posnet po resničnih dogodkih. Film pripoveduje o skupini trgovcev z vrednostnimi papirji, ki zaslutijo, da prihaja veliki pok balona hipotekarnih posojil na Wall Streetu in končni pok vere, da v kapitalizmu vsaj vse deluje, tako kot mora. To je napadalen film. Nenehno se prebija skozi tako imenovani četrti zid; igralci se ves čas pogovarjajo z nami. Lepa Margot Robbie se celo pojavi v peneči kopeli, da nam pojasni, zakaj so ta posojila propadla. Veliko je ogorčenja nad prevaro ameriškega ljudstva, pa tudi ljudi po vsem svetu, ampak to je končno film o bistrih fantih, ki so obogateli, medtem ko so drugi postali revni. Težko jim je zameriti. Pohvalno v tem filmu, kot tudi v V žarišču, je, da ne gre le za obsodbo pohlepnih posameznikov, ampak celotnega sistema. Ta frenetično režirani in zmontirani film vrvi od prezira in gneva in pušča neprijeten okus v ustih. Tako tudi mora biti.

Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road, 2015) Avstralca Georgea Millerja je dobra stara poapokaliptična pustolovščina, ki na platna vrača priljubljenega poapokaliptičnega kavboja Maxa Rockatanskega. Hkrati nas vrača k zelo staremu vprašanju v zgodovini filma in filmske kritike, in to je, ali je pregon najvišji izraz kinematografije. Gibanje v kadru, gibanje kamere, montaža, spremembe tempa, človeški element – to je lahko definicija tistega, kar dela film poseben; tistega, kar niti eden od drugih žanrov umetnosti ne zmore. Z Millerjem in njegovimi turbopošastmi in turbojunaki in junakinjami smo spet v svetu nemega filma, ko je Mack Sennett iz pregona naredil eno izmed temeljev filmskega pripovedovanja. No, kinematografija ponuja tudi veliko drugih stvari in pregon je lahko prav toliko prekletstvo kot blagoslov. Miller pa to vrhunsko izpelje. In to je najbližje »art filmu«, kar jih imamo med nominiranci za najboljši film. V svojem ustvarjanju prekletega sveta, polnega spak, fanatikov, zagrizencev in zagrizenk ter gibkih lepotic sredi puščave, novi Pobesneli Max zabavno obuja duhove del čudaških režiserjev, kot so Alejandro Jodorowsky, Ken Russell in Federico Fellini.

Velika pustolovščina
Film Alejandra Gonzáleza Iñárrituja Povratnik (The Revenant, 2015) je režiserjev najboljši film do zdaj. Iñárritu je vedno bil najmanj učinkovit, ko se je loteval velikih vprašanj povezanosti med ljudmi, in najboljši, ko je najbolj taktilen: ko čutimo, da nas nosi močna reka ali strah in kaos boja v divjini ali dir bizonov ali enostavno, kako je biti sam v neskončni divjini. Povratnik najbolj od vseh njegovih filmov do zdaj razkaže njegovo režisersko moč in ukroti njegovo nagnjenost k pretencioznosti.

To je stara zgodba, sicer nekoliko spremenjena, o Hughu Glassu, lovcu, ki je preživel napad grizlijeve samice na Divjem zahodu v prvi polovici devetnajstega stoletja in se je hudo ranjen odvlekel 320 kilometrov do najbližje utrdbe, da bi se domnevno maščeval tovarišema, ki sta ga v divjini zapustila. Poskus, da nekaj pove o zlorabi Indijancev, je malce na prvo žogo, ampak oni niso najpomembnejši v tem filmu. Predvsem je to imenitna pustolovščina, kakršne že dolgo nismo videli.

Andrej Gustinčič

Velika poteza

Most vohunov

Brooklyn

Pobesneli Max: Cesta besa

Marsovec

Povratnik

Soba

V žarišču