Čeprav Nadal še vedno ostaja brez tako želenega zaključnega turnirja sezone, je bil najboljši igralec v letu 2013. Dobil je več kot polovico turnirjev, na katerih je zaigral (10 od 17), še štirikrat pa se je prebil v finale.

Španec ima na svojem računu 13.030 točk, kar je njegov drugi najboljši izkupiček v karieri (leta 2008 je zbral 6.675 točk, na začetku naslednjega leta so vse točke podvojili, s čimer se je njegov izkupiček spremenil v 13.350). V pregledu točk ima še dve "ničli" z grand slamov (Melbourne je zaradi poškodbe izpustil, v Wimbledonu pa je osvojil samo 10 točk, ker je izpadel v uvodnem krogu).

Le malokdo je verjel, da se Nadal po dolgotrajni poškodbi lahko vrne v še boljši izdaji. V prvi polovici sezone je blestel, a to ni nič nenavadnega. A v prejšnjih letih je po Roland Garrosu običajno sledil občuten padec. V desetletni karieri je od pariškega grand slama do konca sezone v povprečju dobil 75 odstotkov vseh dvobojev, letos pa je ta odstotek povišal kar na 86. In ravno ta (nepričakovana) stalnost forme je razlog, da je še tretjič sezono končal na vrhu lestvice ATP.

Novak Đoković je blizu. V bogatem letu je zbral 12.110 točk (številka se bo po finalu Davisovega pokala še malenkost zvišala), osvojil je sedem turnirjev in bil ob Nadalu najbolj konstanten igralec na turneji. Predvsem pa svež - po zadnjem grand slamu sezone v New Yorku je namreč dobil vseh 20 dvobojev, kar je prava redkost. Takšni in daljši nizi niso tako presenetljivi na začetku sezone (leta 2011 je, denimo, dobil prvih 41 dvobojev), po zadnjem grand slamu sezone pa motivacija praviloma pade, utrujenost po maratonski sezoni kaže zobe, svojo priložnost pa iščejo igralci, ki niso blesteli v prejšnjem delu leta.

Najboljša igralca tega trenutka sta se letos med seboj pomerila šestkrat, vsak se je veselil treh zmag. Njun najbolj pomemben obračun, ki je, gledano nazaj, tudi dal odgovor najboljšega v sezoni, je bil polfinale Roland Garrosa, kjer je Nadal v epskem obračunu, dolgem štiri ure in pol, odločilni niz dobil z 9:7. Đoković je imel v zadnjem nizu že prednost servisa, a žilavi Nadal ni predal svoje pariške krone. Če bi Srbu uspelo uresničiti svojo otroško željo in bi s pokalom štirih mušketirjev dopolnil karierni grand slam, bi na koncu sezone prepričljivo stal na vrhu lestvice (13.390:11.750). Igra številk le dokazuje, kako sta bila omenjena igralca letos res razred zase in kako veliko vlogo igrajo turnirji velike četverice.

Nikoli v zgodovini pa ni bilo tako globokega prepada med drugim in tretjim mestom. Španec David Ferrer ima 5.800 točk, s čimer ni zbral niti polovice točk igralca na drugem mestu. Vzrokov za tako veliko razliko je več - od poškodbe Andyja Murrayja (ob Nadalu in Đokoviću tretji tenisač z zmago na grand slamu) do padca forme Rogerja Federerja, ki sta bila zadnja leta nepogrešljiva dela velike četverice.

Leto 2013 je utrdilo prepričanje, da smo priča eni najbolj dominantnih generacij v zgodovini tenisa. Premoč omenjene peščice je tako očitna, da mediji vsako (sicer redko) napako veličastnih izpostavljajo kot izjemen dogodek. Vse spoštovanjem imenom, ki bodo z zlatimi črkami ostala zapisana v športni zgodovini, a tenisu prav nič ne bi škodila sveža kri, ki bi na vrhu (vsaj malo) premešala štrene.