Pustimo ob strani zaposlitev sina predsednika SDS-a pri poslanki SDS-a v Evropskem parlamentu; razburjenje v javnosti je bilo neupravičeno. Za družino je treba skrbeti, družina je osnovna celica družbe in kaj je bolj nemoralno: nekaj sramežljivega nepotizma ali zanemarjanje družine in njenih vrednot? Razen tega je delo asistenta v Evropskem parlamentu bolj duhamorno, kot je delo bencinskega črpalkarja, ki ga je mladi Janša opravljal pred Evropskim parlamentom ... Vsak, ki je kdaj obiskal ustanovo, ki se v glavnem seli in prevaja, in videl kolone asistentk, ki paradirajo pred postaranimi poslanci, in kolone asistentov, ki paradirajo pred zagnanimi poslankami, pod večer pa na ulicah Strasbourga pijejo majhna piva za pet evrov, bi ta karneval menjal za urejeno uniformo nacionalnega prodajalca bencina.

Ta drobna družinskost vrhov SDS-a je lahko zmotila le dlakocepce in zagrizene politične nasprotnike; nas kot analitično oddajo pa je vznemiril SDS-ov predlog novele zakona o medijih. Gre za predlog, po katerem bi se zvišale kvote predvajane slovenske glasbene produkcije in domačih glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev z današnjih 20 na 40 odstotkov. Gre za ukrep, ki bi se po noveli izvajal v intervalih med 6. in 22. uro in nato še med 22. in 6. uro vsakega radijskega in televizijskega programa. Za nacionalno hišo, se pravi za nas, že danes velja 40 odstotkov in glasbeni uredniki pri SDS-u za nacionalni medij predlagajo dvig kvote na 51 odstotkov - v političnem jeziku: na "navadno večino". Natančneje; SDS je predlagal spremembo 86. člena zakona o medijih, kajti do zdaj smo vedeli, kako gre. Za slovenske muzikante je bila rezervirana noč, saj so se tako glasbeni uredniki, ti zviti kujoni, izognili zapovedi slovenskih glasbenih kvot.

Novela oziroma povečanje kvot s slovensko glasbo bi po mišljenju SDS-a posredno spodbudila ustvarjalnost slovenskih glasbenikov, z denarjem, ki bi od avtorskih pravic ostajal doma, pa bi lahko odprli kakšno delovno mesto. Tako so, čisto resno, zapisali pri SDS-u in vložili novelo zakona o medijih v zakonodajni postopek.

Zdaj pa tako: ne bomo pisali v imenu narodno-zabavnih glasbenikov - smešnih pajacev, ki si želirajo lase v koralni greben! Niti v imenu popglasbenikov, ki so v Sloveniji še vedno prepričani, da je ABBA božanstvo popa in Julio Iglesias njegov prerok. Moramo pa proti noveli nastopiti v imenu rockovskega občestva in vsaj delno tudi v imenu glasbenikov, ki so kdaj stopili na oder z rock'n'rollom na ustih. Sramota slovenske rockovske krajine je dejstvo, da nihče izmed glasbenih skupin ali posameznikov, ki se sklicujejo na svojo rockersko dušo, na novelo ni odreagiral! Odreagiral ni niti nihče iz raperske scene, džezisti so tiho in še bi lahko našteli koga izmed glasbenikov, ki bi se nam radi predstavili kot neodvisen, napreden in kritičen del družbe, v primeru novele pa molčijo.

Zakaj naj bi bili torej slovenski glasbeni ustvarjalci in poustvarjalci proti večjim glasbenim kvotam slovenske glasbe? Sliši se nelogično in na prvi pogled SDS-ova novela slovenski glasbi dela neprecenljivo uslugo. Žal ne bo držalo …

Glasbena - kot vsaka druga ustvarjalnost je izraz najglobljega človeškega bitja, včasih celo njegovega genija. Iskrena glasbena ustvarjalnost se ne more začeti z mislijo po komercialnem uspehu ali po všečnosti. Glasbena ustvarjalnost je intimno vesolje posameznika ali skupine in nima nobene povezave z zakonsko regulativo … Ideja, da bi lahko predstavitelj novele mag. Marko Pogačnik, čeprav posredno, vplival na glasbenikovo ustvarjalnost, se zdi grozljiva. In povsem neznosna se zdi misel, vsaj progresivnemu delu glasbene ustvarjalnosti bi se morala zdeti, da bi bila njihova pozicija lahko kakor koli odvisna od volje politične stranke. Katere koli politične stranke, da se razume. Nesprejemljiva je ideja, da bi bil avtorski glasbeni izraz radijsko predvajan ne zaradi izpovedne moči ali celo zabavljaške relevantnosti, temveč zaradi kvote, za katero so se borili uveljavljeni politiki.

Rock'n'roll se je moral v svoji zgodovini ob strahovitih konfliktih s prav takšnimi politiki, ki so na Slovenskem vložili novelo, umikati na piratske ladje, v bunkerje, razpečevali so ga nezakonito, preživeti je moral javne sežige in živeti izključno od podpore svojih vernikov. Rock'n'roll je zato religija upora, ne pa krožek nedeljski konformistov. Žal se je naš rock'n'roll v opisanem primeru izkazal bolj kot poza in manj kot kritično družbeno tkivo.

Na Slovenskem se je ideja rock'n'rolla z neodzivom na SDS-ovo novelo zakona o medijih oziroma o spremembi 86. člena tega zakona izrodila v svoje nasprotje! V nasprotje, kjer so naravni sovražniki rock'n'rolla absurdno postali njegovi zagovorniki. Povedano drugače: če bo novela sprejeta, se bo še tako zagrizen slovenski rocker, ki biča družbo in pije pivo ter si ne umiva las in živi pri mami, moral za morebitno predvajanje svoje skladbe vsaj delno zahvaliti poslancem, podpisanim pod novelo. In med njimi so znani apologeti rock'n'rolla, recimo Marjan Pojbič, Branko Grims in dr. Vinko Gorenak, da izpostavimo le javnosti najbolj znane podpisnike.

Na srečo so po svetu še rock'n'roll bendi, ki jim za korporativistično-politične naveze ni mar. In še so radijske postaje, ki vrtijo glasbo iz časov, ko je ta še pomenila gibalo družbenih sprememb. Če bo takšno glasbo, pa naj se poje v katerem koli jeziku že, SDS-ova novela pregnala v nočne ure, jo bomo poslušali ponoči. Naši očetje so spremenili družbo, ko so prislanjali ušesa k radiu Luxemburg - jih bomo pač ponovno.