A v športu v resnici ni popolne uravnilovke, ki bi vsem akterjem omogočila enako izhodišče in pošten boj. Razlike obstajajo na vseh mogočih ravneh, od genetike (170 centimetrov visoki človek si ne more ravno obetati kariere v Ligi NBA) do možnosti, ki jo v vseh oblikah omogoča okolje (od palete športov, s katerimi se sploh lahko ukvarjaš, do kakovosti trenerjev, treningov, opreme ...).

Eno redkih polj, ki vsaj v teoriji zagotavlja izenačitev možnosti za uspeh, predstavljajo pravila, ki posamezno panogo sploh definirajo. Vsaka odbojkarska ekipa lahko žogo udari največ trikrat zaporedoma, žoga pri ekipnih športih mora biti ves čas v igrišču, tekma traja točno določeno število minut ... Lepota pravil je v tem, da so univerzalna in načeloma veljajo tako za tekme svetovnega prvenstva kot tiste v občinski ligi.

Omenjena načelnost sicer nikoli ni bila izrazito velika ovira pri sodniških napakah. Te so se vedno dogajale in se (precej verjetno?) vedno bodo. Pri tem vzrok niti ni pomemben, lahko je šlo namreč za namerno podkupovanje ali pa zgolj sodniške napake. Tudi te so bile lahko različne − od tistih, ki jih je sodnik naredil zaradi izvajanja pritiska glasnega občinstva do popolnoma naključnih, kjer se je zmotil v veri, da ni nikogar opetnajstil. Nekateri romantiki (?) so sicer prepričani, da je ravno človeški element sodniških napak pomemben dejavnik, ki nogomet dela tako velikega in nepredvidljivega. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

To je bil eden od argumentov, ki sem ga v zadnjih letih pogosto slišal proti uvedbi VAR-a v nogometu. Temu se lahko le nasmehnem. Če imaš možnost uporabljati tehnologijo, ki omogoča doslednejše upoštevanje pravil (in seveda poštenosti), potem je edini možni odgovor: "Seveda, takoj. Kje podpišem?"

Sorodna novica Prva poraza Cityja in Liverpoola, ki so mu nepravilno razveljavili zadetek

Da ne bo pomote, niti VAR ni popoln in dela napake, kar je zadnje dni spet razburilo angleško nogometno javnost. Prejšnji konec tedna je Tottenham premagal Liverpool z 2:1, tehnologija pa je ob začetnem izidu 0:0 neupravičeno razveljavila zadetek rdečih. Pristojni so takoj objasnili, da je šlo za človeško napako. Nekaj dni pa je v javnost prišel celotni prepis pogovorov, ki so potekali v tistih ključnih sekundah.

Omenjeni posnetek je več kot poučen. Najpomembnejše spoznanje je, da ni šlo za zaroto, ki bi se dolgo kovala in s katero bi želeli oškodovati Liverpool. Preprosto, šlo je za človeško napako, ki se v tako kratkem času in pritisku takojšnjega odgovora pač zgodi (to bi v resnici moral biti argument za tiste, ki jim je všeč nepredvidljivi element sodniških/človeških napak).

Pravo vprašanje ni več "uporabljati VAR ali ne", ampak kako ga čim bolje uporabiti. Eden od negativnih vplivov uporabe je gotovo čas za preverbo, ki je včasih predolg in ustavlja igro (da ne omenjam niti slavja ob zadetkih, za katere se lahko šele po nekaj minutah izkaže, da je bilo neutemeljeno).

VAR je v tem hipu pripomoček, ki sodnikom pomaga pri dokončni odločitvi, človek je še vedno tisti, ki na koncu odloča. Vse bolj jasna pa postaja tudi dolgoročna rešitev − prepustitev vse odgovornosti tehnologiji. Prednosti (ob predpostavki tehnoloških zmožnosti) so jasne, od hitrejših odločitev do še manjšega števila napak.

Tu pa stopamo na širše polje odnosa tehnologije in človeka, ki presega šport in se zareže v celotno družbo. Od razvoja umetne inteligence do precej bolj usodnih vprašanj (in potrebnih hipnih odgovorov), ki lahko odločajo o življenju in smrti (pomislimo le na razvoj in prihod avtonomnih vozil).