Skupni imenovalec vsake udeležbe Primoža Rogliča na španskem krogu je odgovor na razočaranje pri glavnem cilju sezone. A vse izvedbe so se med seboj vseeno precej razlikovale, od lova na sploh prvih grand tourih, igre bonifikacijskih sekund do zdaj že pregovornega "kdor ne tvega, ne profitira."

Sorodna novica Evenepoel na kronometru razred zase, Roglič z 48 sekundami zaostanka drugi

Ni nobena skrivnost − kapetan Jumbo Visme po novi drami na francoskih cestah in dolgi rehabilitaciji ni v optimalni formi. Prejšnji teden je na kratkem vzponu na Laguardio suvereno slavil in napovedal, da ne čuti več posledic padca. Morda je to res, vsekakor pa se še kako poznajo dnevi, ki jih je moral Zasavec prebiti na terapevtski mizi in ne na pedalih.

Dve etapni zmagi (še zmaga v ekipnem kronometru) in drugo mesto v skupni uvrstitvi sta torej glede na vsa izhodišča zelo, zelo dober uspeh. A Roglič je tip kolesarja, ki ga druga mesta ne zanimajo, brez dvoma se v Utrechtu ne bi pojavil, če ne bi verjel, da se lahko realno bojuje za končno zmago.

Po polovici dirke vloga nespornega prvega favorita zdaj pripada Remcu Evenepoelu, ki je fantastično odpeljal vse etape in ima pred branilcem naslova že skoraj tri minute prednosti. To je tolikšna zaloga, ki bi v 99 primerih od 100 bila dovolj, da bi lahko mirno napovedali, da se rdeča majica ne bo več menjala. Seveda, če bi na mestu Belgijca videli kogarkoli drugega.

Nekdanji nogometaš ima za seboj izkušnjo lanskega Gira, kjer je prišel z upi na končno zmago. Do prvega prostega dne je bil glavni izzivalec Egana Bernala, po prvem prostem dnevu je proti Kolumbijcu izgubil dve minuti na Montalcino, nekaj dni pozneje pa kar 24 minut na Cortino d'Ampezzo. Previdni strokovnjaki tako mirijo strastne belgijske navijače in opozarjajo, da bi se lahko tudi tokrat naredila taka razpoka.

Sorodna novica Rogličeva lekcija: Brez tveganja ni uspeha

A za zdaj je ni videti. Evenepoel je bil praktično edini med najboljšimi kolesarji, ki se je celotno sezono pripravljal na Vuelto. Pri tem je izgubil tudi nekaj kilogramov in se res preobrazil v kandidata za zmago ene od tritedenskih dirk. Morda je ozka usmerjenost v zgolj en cilj odgovor na razmah vse širše kakovosti.

Zgolj pokrivanje Enrica Masa, ki se zdi, da je prav tako aboniran na končni zmagovalni oder in upanje, da se bo Evenepoelu pripetila nova Cortina, za Rogliča ne bo dovolj. Če želi zmagati (in to je brez dvoma razbrati iz njegove komunikacije), bo moral mladega Belgijca izzvati in napadati. Kar pa se je (in nas je) Roglič naučil že lani − brez tveganja ni uspeha.