Razočaranje ob neuvrstitvi Dallasa v končnico je med navijači precejšnje. Padec od statusa druge najboljše ekipe na Zahodu do zgolj 11. je trd in boleč. Čeprav je večini jasno, da je bilo lansko drugo mesto malce nad realnim razmerjem, si nihče niti v sanjah ni predstavljal, da se Mavsi leto po zgodovinskem finalu Zahoda ne bodo uvrstili niti na kvalifikacijski turnir za končnico. Bridko razočaranje.

Sorodna novica Dončić: V Dallasu sem srečen, a potrebne bodo spremembe

Luka Dončić je bil glavni vzrok, ki je lani Dallas potisnil pred napovedano časovnico, v kateri bi klub iz Teksasa vsaj za desetletje spet postal konstantna sila, ki se vsako leto lahko (vsaj v teoriji) spogleduje s šampionskim prstanom. Ljubljančan je v precej statističnih prvinah celo popravil svoje osebne rekorde, a Dallas (vsaj v zadnji tretjini sezone) že dolgo ni bil tako nemočen.

Dončić je kot vrhunsko kolo za kronometer. V rokah ljudi, ki se spoznajo na svoj posel, je smrtonosno orožje, ki lahko jezdecu pomaga, da je še hitrejši, tudi najhitrejši − zmagovalec. Jezdec, ki pa se ne spozna najbolje na dotični šport, pa ga lahko uporablja nepravilno, v neustreznih okoliščinah, na cestišču z ogromno ovirami ga uporablja s preveliko silo in se preprosto ne prilagodi, svoje zmagovalno kolo pa s tem samo poškoduje.

Napak v Dallasovi knjigi v poglavju 2022/2023 je precej. Od pretirane Dončićeve minutaže, neustreznega in nepremišljenega kadrovanja, ki je kulminiralo do vprašanja "Moramo igrati tudi v obrambi?", vodenja tekem Jasona Kidda pa vse do nevere v lastne sposobnosti, ko se dve tekmi pred koncem sezone preprosto predaš in se sploh ne boriš za končnico, čeprav imaš še teoretične možnosti.

Sorodna novica Kidd prepričan, da bo Dončić poleti naredil za reprezentanco vse, kar bo lahko

Zmagovalno kolo, ki ima še vedno potencial za vrhunske izide, je potolčeno ostalo v servisnem tovornjaku.

Lastnik (in športni direktor v senci) Mark Cuban se v zadnjem desetletju res ni proslavil s številnimi potezami. Na eno pravilno (agresivni pristop na naboru leta 2018) je naredil ogromno napačnih, ki jih še danes plačuje. Superzvezdnika v podobi Dončića je imel relativno dolgo (glede na hitrost preboja med elito) na nizki plači za novince, hkrati pa mu ni dodajal ustreznih igralcev, ki bi dopolnjevali njegovo igro in izkoristili njegovo genialno vizijo na igrišču.

Še več, nekateri pomembni igralci (tako pri prispevku na igrišču, morda pa še bolj pri gradnji kemije) so odšli. Jalen Brunson se je dokončno razcvetel v New Yorku, Dorian Finney Smith pa je potrt odšel v Brooklyn. Za kakšno ceno? Dobra dva meseca Kyrieja Irvinga. Niti slučajno ne bi s prstom kazal v muhastega zvezdnika, ki z Dončićem (še) ni razvil potrebne kemije. A dva meseca sta odločno premalo. Namesto boja za vsaj četrto mesto je Dallas na koncu ostal brez vsega.

Sorodna novica Cuban želi prihodnost Dallasa graditi na dvojcu Dončić-Irving

Zdaj je spet pred prazno tablo, sredi katere še vedno ostaja isti obraz in glavni člen. "Moramo si ga zaslužiti," javno opozarja Cuban, a vse njegove poteze kažejo, da nima ustreznega znanja serviserja, ki bi znal poskrbeti za svoj (kolesarski) stroj. Je zgolj superbogataš, ki si lahko privošči, da je navijač iz prve vrste, kot nekdo, ki lahko v resnici sestavlja in upravlja igro Football Manager.

Seveda niti Dončić ni brez napak, stalna vihravost, igra v obrambi in nezadovoljstvo nad sodniškimi odločitvami izstopajo. Verjamem pa, da poznavanje ozadja in sovraštvo do poraza delajo svoje. Da pa se ne smeš boriti za zmago, čeprav ti ta v teoriji še kaj prinaša, je za rojenega zmagovalca gotovo paradoks in nekaj najbolj nesmiselnega. Nekaj je popolnoma jasno, Dončić prav gotovo ne bo tiho in potrpežljivo čakal, kot je to počel Dirk Nowitzki. Cuban ima vsaj pri nečem prav, Dallas si mora Dončića zaslužiti in v prvi petletki se pri tem ni pretirano izkazal.