Sorodna novica Dallas na odločilni tekmi s sanjsko predstavo Dončića povozil razglašeni Phoenix

Ne le prva osvojena serija po desetletju, Mavsi so se z dvokorakom prebili v konferenčni finale, pri tem pa na epski način na sedmi tekmi onesposobili Phoenix, prepričljivo najboljšo ekipo rednega dela.

Brez kančka dvoma sem pričakoval, da bo Luka Dončić v primeru "normalne" tekme (torej brez poškodb in z minutažo blizu 40 minut) zagotovo presegel 30 točk. No, tekma ni bila normalna, saj je bila odločena že po prvem polčasu, kar je pomenilo, da je najboljši slovenski košarkar presedel zadnjo četrtino, a bil vseeno s 35 točkami najboljši strelec tekme.

23-letnik je v končnici Lige NBA odigral 23 tekem, njegova statistika je zastrašujoča.

Opomba: Tabela prikazuje njegovo povprečje v rednem delu in končnici, zadnja vrstica 'potencialno zadnje' pa so tiste, ki so Dallasu grozile, da v primeru poraza konča sezono.

Številke so jasne, bolj so tekme pomembne, bolj se ekipa zanaša na Lukov prispevek, bolj je Luka učinkovit. Luka ne zataji. Kar je še zanimiveje, Luka se ne boji gostujoče dvorane in navijačev, ki mu žvižgajo. V končnici na domačih tekmah v povprečju dosega 30 točk, v gosteh pa kar 35,5! Žvižgi ga motivirajo, besedno zbadanje ga podžge. V tem pogledu brez dvoma močno spominja na Michaela Jordana, ki je bil na naboru tega tekmovanja prav tako izbran kot tretji.

Ob Jordanu se najbrž večina najprej spomni na njegov zadnji met v dresu Chicaga, ko je potopil še zadnje upe Utaha in Bikom prinesel šesti naslov prvaka. Jordan bo šel v zgodovino in/ali spomin kot najbrž tisti igralec, ki je največkrat odločil tekmo. Resnica pa je drugačna, v prvih šestih sezonah je imel neverjetne večere v končnici, a brez sebi vsaj približno enakovrednega partnerja ni mogel do konca. Potreboval je Scottieja Pippna in druge viteze v vojski Phila Jacksona. Košarka je ekipna igra in zmaguje ekipa.

Dallas brez dvoma ni Chicago, ob Dončiću še vedno nima zanesljive številke 2, ki bi bil na ravni All-star. Vseeno pa je v primerjavi s prejšnjima končnicama naredil korak naprej tudi na tem področju. Dallasova številka 2 je trenutno nepredvidljivost v podobi nepričakovanega junaka, ki na nekaj tekmah zablesti, nato pa štafeto preda naslednji številki 2. Od Jalna Brunsona, ki je ekipo držal med živimi v času Lukove poškodbe, vmes je ugasnil, pa spet zaživel na tretji tekmi proti Phoenixu, do Doriana Finney Smitha (na četrti tekmi je zadel osem trojk), Davisa Bertansa (ki je na isti tekmi v 13 minutah dosegel 12 točk), Reggieja Bullocka (19 točk na šesti tekmi), Spencerja Dinwiddieja (30 točk na zadnji tekmi), do celotne ekipe v obrambnih nalogah, ki je na zadnjih petih tekmah Phoenix v povprečju omejila na 96 točk (Sonca so v rednem delu dosegala skoraj 20 točk več).

Ta kemija se je vzpostavila v drugi polovici sezone. Morda je zaslužen tudi odhod Kristapsa Porzingisa. Ni naključje, da je Finney Smith nekaj tednov po odhodu Latvijca razmišljal: "Občutek imam, da v naši ekipi ni več ljubosumja. Igramo odlično košarko. Tudi kadar nam ne gre, stojimo skupaj, veliko se pogovarjamo in delujemo kot ekipa."

Vsak je prispeval svoj kamenček, skoraj neverjetno je bilo opazovati njihov optimizem, da jim lahko ob Luninem mrku uspe v senco spraviti še Sonca. Verjeli so, da lahko premagajo goljata rednega dela. Luka Dončić je ta neverjetni optimizem sejal že v reprezentanci in tam šel (s poudarkom na ekipni igri!) popolnoma do konca. Ta recept namerava ponoviti tudi v Ligi NBA. Sam je večkrat rekel, da mu kljub izjemnim številkam ne gre za rekorde, statistiko in individualne nagrade, ampak za prstan.