Izjemni šahovski primer smo videli leta 2018, ko sta Magnus Carlsen in Fabiano Caruana remizirala v vseh 12 partijah klasičnega šaha, odločitev o prvaku je nato padla šele v pospešenem šahu, v katerem je Norvežan dobil vse tri partije in ubranil naslov prvaka.

Sorodna novica McNultyju mala Lombardija, kapetani malce pretegnili noge

Favoriti na letošnji Dirki po Italiji za končno zmago med seboj nizajo same remije, kar pomeni, da bo odločitev tudi na Giru morda padla šele v skrajšanem podaljšku (beri: gorskem kronometru na Svete Višarje).

No, romantiki še vedno verjamejo, da bo kakšna konkretna odločitev padla vsaj kakšen dan prej. Na voljo so namreč še tri gorske etape, ki bržkone ne bodo zanesljivo dale končnega zmagovalca, lahko pa ponudijo vsaj nekaj akcije in zabave. Te do zdaj skorajda ni bilo.

Ne pomnim, kdaj je bila kakšna tritedenska dirka tako dolgočasna. Govorim seveda izključno o boju za skupno zmago. Dobro, resnici na ljubo, ni treba prav daleč v preteklost. Nekaj podobnega smo videli lani, ko so Richarda Carapaza in Jaia Hindleyja pred zadnjo soboto in zadnjo gorsko etapo ločile le tri sekunde. Ekvadorec je deset sekund pridobil že v prvih dveh dneh (štiri v uvodni etapi in šest v kronometru), Avstralec pa jih je nato sedem odščipnil z bonusi. To je bilo vse (do povsem zadnje gore, na kateri je Hindleyju uspel preobrat).

Podoben šah vidimo letos, ko po 70 odstotkih tokratne italijanske pentlje Gerainta Thomasa in Primoža Rogliča ločita le dve sekundi. Valižan je na obeh kronometrih skupaj pridobil štiri sekunde, Roglič pa dve na enem od letečih ciljev. In to je bilo vse.

Edini poskus akcije smo videli v osmi etapi, v kateri je Roglič pritisnil na Cappuccini in se znebil takrat vodilnega Remca Evenepoela. Slovencu sta lahko sledila le oba kapetana Ineosa (ob Thomasu še Tao Geoghegan Hart). In šele zdaj vidimo, kako velika izguba za celotno dirko je bil odstop svetovnega prvaka. Ta je dobil obe vožnji na čas, njegova prednost bi bila v primeru zdravja še višja in tekmeci bi bili prisiljeni v (nepričakovane) napade, kar bi prineslo veliko več (ali vsaj nekaj) akcije.

Ta karta je bila hitro pospravljena z mize. (Pre)veliko vlogo je nato odigralo neugodno vreme, številne dežne etape tako niso prinesle odskočne deske za napade in mešanje kart, ampak zgolj potencialno nevarnost za padce in odstope. To sta občutila predvsem Hart (ki je moral takoj odstopiti) in Roglič (ki je ob istem padcu utrpel ne povsem nedolžno poškodbo).

Sorodna novica Prva tedna minila v šahu vodilnih, vsi pričakujejo eksplozijo v zadnjem tednu

Prav Roglič ima na Giru za seboj izkušnjo iz leta 2019, ko je takoj po uvodnem kronometru oblekel rožnato majico in jo nato nosil slab teden. Na svoji koži je tako dobro občutil vse pasti (ekipa mora precej več delati) in njene neugodnosti (razmeroma dolge medijske obveznosti). Tako je pred letošnjim Girom večkrat poudaril, da ni bistveno, kdo majico nosi prvih 20 dni, ampak kdo bo z njo pripeljal v Rim. Videti je bilo, da je imela ekipa na samem startu ogromno smole (covid in poškodba Jana Tratnika), a Nizozemci so zdaj le ena od dveh ekip, ki ima še vedno popolno postavo. Kolesarji, ki so prileteli zadnji hip, so v dveh tednih lahko rasli v formi in svoje načrtovane predstave lahko odigrajo v ključnem zadnjem tednu, ki je posejan s klanci in gorami.

Marsikdo je opozarjal na zadnji teden, ki je v primerjavi s prvima neprimerno težji. In morda del odgovornosti leži tudi na organizatorjih, ki so marsikaj stavili na atraktivnost odločilnega tedna. Najbrž so si želeli spektakla, akcije, drame, preobratov in epskih obračunov. A na vsaj zadnjih dveh Girih so kolesarji bolj previdni in ne razmetavajo z močmi večji del dirke, saj dobro vedo, da se na enem samem klancu lahko razblinijo vse sanje o rožnati majici.