(Bolj ali manj strokovne) ocene, ki plavajo po širnem oceanu svetovnega spleta, prinašajo res različen razpon, od nekaj tisoč evrov do milijonskih zneskov, pa vse do tistih, ki pravijo, da je življenje neprecenljivo.

Čeprav sem velik ljubitelj števil(k) in težim k temu, da bi vsakemu dogodku lahko pripisal neko vrednost (pozneje pa z njo nekaj počel, da bi prišel do uporabnih spoznanj), trdno verjamem, da to ni prava pot, ko si zastavimo zgornje vprašanje. V primeru človeškega življenja mora ta vrednost preprosto konvergirati proti ∞.

Sorodna novica Izolacija deluje, kolektivna imunost je tvegana

Zdravstveni sistem po vsem svetu je zgrajen tako, da lahko hkrati sprejme omejeno število ljudi, ki potrebujejo zdravniško pomoč, brez katere bi bili takoj prepuščeni smrti. To je celotno bistvo sploščevanja krivulje, ki trka na vest, da se držimo nujnih ukrepov. Z njimi se število hudo bolnih (vsaj v teoriji) približno porazdeli na daljši čas, s tem pa naj bi se zdravniške kapacitete vsaj približno primerno lahko spoprijele s tako ali tako precej povišanim številom ljudi, ki nujno potrebujejo zdravniško pomoč.

Iz Italije, prvega evropskega žarišča izbruha virusa, zdaj pa še iz Španije, prihajajo res grozljivi posnetki in pričanja zdravnikov, ki ves čas namenijo vse večjemu številu obolelih, hkrati pa imajo na voljo omejeno količino opreme. Bojim se, da bomo podobnim prizorom priča še v marsikateri državi, ki ni bila primerno pripravljena (kdo pa je sploh bil pripravljen?).

Sorodna novica New York največje žarišče koronavirusa v ZDA

Vzroki za to so lahko različni, od prepočasnih ukrepov do napačnih strategij. Medtem ko se večina sveta zapira in (s fizično) izolacijo skuša upočasniti širitev virusa, so Britanci vsaj sprva presenetili s strategijo čredne (kolektivne) imunosti. Računica je bila na papirju preprosta, brez preventive naj bi se okužila večina ljudi, okrepila naj bi se odpornost, zmanjšala naj bi se verjetnost še večjih posledic v morebitnem drugem valu, dogodek bi minil precej hitreje, gospodarstvo bi prej zadihalo s polnimi pljuči, s tem pa bi bila v najširši mogoči sliki narejena najmanjša mogoča finančna škoda.

Ob rob teh argumentov dodajam še sorodno razmišljanje, ki pravi, da je povprečna starost umrlih tako ali tako višja od 70/80 let in ti umrli (ki so ljudje!) pred seboj niso imeli več veliko življenja.

Vdih.

V taki družbi ne želim živeti.

Izdih.

In v resnici (še) ne živim. Vsi, mladi in stari, zdravi in bolni, imamo skupno eno lastnost − vsi smo ljudje. Oboleli 73-letnik z respiratorjem je nekomu oče, dedek, mož, stric, prijatelj ... človek! S svojo zgodbo, osebnostjo, izkušnjami, lastnostmi in odnosi ni le številka v sistemu, ki dela svoj plus ali minus, ampak je enkraten in neponovljiv človek, ki nekomu pomeni vse in je zategadelj neprecenljiv.

Sem zagovornik razvoja umetne inteligence. Prvi primeri uporabe so v naša življenja prinesli marsikaj dobrega. V glavah znanstvenikov in inženirjev obstajajo različni scenariji, kako bodo ta orodja še izboljšala kakovost, ko bodo zmožnosti strojne opreme še bistveno bolj napredovale. Bojim pa se pomisliti, da bi algoritmi nekoč v delčku sekunde odločili, katera strategija je boljša, kdo bo umrl in kdo živel.

Na križišču etike in umetne inteligence so primeri, kako stehtati človeška življenja. Ti hipotetični primeri (denimo vlaka, ki bi brez našega posega povozil pet ljudi, z našim posegom pa bo zapeljal na drugo kretnico in tam ubil "le" enega človeka) so se mi prej zdeli zgolj filozofska vaja v slogu. Zdaj imamo to dilemo prvič tako jasno pred očmi, ko gledamo zdravnike s solzami v očeh, ko razlagajo, da respiratorje odstranjujejo najstarejšim ljudem in jih dajejo mlajšim od 65 let.